11 avgust 2017

Boksitno brezno in smrdljiva srna

Četrtek, 3.7.2017
Mi je Filip rekel, da bi rad narisal kakšno jamo in sestavil ful hud zapisnik. Sem premleval, katero jamo bi lahko šli izrisat, da ne bi bilo preveč hudo za začetek in dobro za v prihodnje. K sreči smo imeli še od pomladi eno jamo na grbi. V bistvu je brezno, v katero je med orientacijskim pohodom skoraj padel njegov brat. Nato smo šli enkrat ponoči pogledat, kako izgleda to brezno in ga dali na plan izvedbe. Brezno leži na začetku gozda na hribčku, ki je poln boksitne rude. Ko sem to razlagal Alenki, je postala zelo geološko radovedna in ob prvi priliki jih je na ogled peljal Žiga. Alenka je že sestavljala idejo za geološki pregled tega terena, kjer se nahaja boksitna ruda in še marsikaj zanimivega, o čemer pa naslednjič v kakšnem strokovnem članku.
Žiga se je nato še poglobil v iskanje zapisov o boksitni rudi v naših krajah. Zasledil je, da je bil manjši rudnik v bližnjem kraju Lepa Njiva, kjer pa ni našel kaj več o izkoriščanju. No, če najprej še razložim o boksitni rudi. »Boksit je najpomembnejša aluminijeva ruda. Sestavljen je večinoma iz aluminijevih mineralov gibsita, bemita, diaspora in aluminijevega oksida dihidrata, ki so pomešani z železovima oksidoma getitom in hematitom, glinencem kaolinitom in majhnimi količinami anatasa. Ime je dobil po vasi Les Baux v južni Franciji, kjer je francoski geolog Pierre Berthier leta 1821 kot prvi ugotovil, da vsebuje aluminij.« (vir: Wikipedija)
Večina te rude se izkorišča v odprtih kopah. Kjer se nahaja Boksitno brezno, so delali samo poizkusne kope. Do teh informacij smo prišli s pogovorom z bližnjim kmetom, ki nam je povedal zanimive podatke za razumevanje teh izkopov. Tu so naredili tri poizkusne kope za Cinkarno Celje. Iz hriba so imeli napeljano žičnico in na cesti so nato natovarjali na tovornjak. Cinkarni ruda ni ustrezala, zato so kasneje projekt zaključili.
To brezno, ki smo ga mi izmerili, je sprva vidno kot vhod v klasično brezno, v katero se nato začneš spuščati z vrvjo. Nato se vidi po kockastem zaključku tega brezna, da so tu kopali in so zadnji del ustavile človeške roke. Ko se spuščaš v brezno, je zelo zoprno, saj od sten letijo koščki bokstine rude in med njimi so lahko kar veliki kosi. 2 metra višje od dna pa lahko vidimo v eno smer še 3-metrski rov, ki je podprt z dvema starima lesenima podpornima strebroma, na koncu je zasut.


Problem pri pregledu je delala srna, ki je padla v brezno in se je pričela počasi razkrajati. In ko je med spustom na njo padlo nekaj rude, se je smrad povečal. Da ne bi ves smrad vzel skozi nos, ki je bolj občutljiv na neprijetne vonjave, sem še hlastal za zrakom skozi usta. Bilo je mučno. So pa brezno začeli zasipavati s pločevinkami piva, ki so novejšega tipa, kar pomeni, da se dogaja sedaj. Potem, ko sem končal z meritvami, sem že resno potreboval zraka in sem odžemaril proti vrhu, kjer sem s polnimi pljuči zadihal svež gozdni zrak. Izmerili smo 15 metrov globine. Tako smo končali z raziskovanjem tega brezna, naslednjič pa Alenka že napoveduje geološko raziskavo okoli Boksitnega brezna.

Jamarili:
Žiga, Filip in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Filip in Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objavite komentar