V svetišču Božične jame na Menini Planini

Odkar sem alpinistični upokojenec, pa tudi drugače, s tem statusom se namreč »ponašam« od 30. 12. 2016, se vse več ukvarjam z jamsko fotografijo in z jamarstvom. Za ta miselni preskok lahko krivim jamarki Alenko Jelen in Leo Pavrič, ki sta me navdušili za skrivnosti podzemlja. Pred časom smo, med drugim, skupaj obiskali tudi jamo Veternico pri Vranskem. Center jamskih doživetij, v katerem delujeta, omogoča »radovednežem« podzemnega sveta razkriti lepote nekaterih jam predvsem v okolici Vranskega.

Ekipa

Vhod v jamo

Da pa nisem povsem »zelen« pri jamarstvu, lahko omenim, da sem poleg turističnih jam po Sloveniji in svetu obiskal nekaj manj znanih jam. Pred leti, ob obisku Kanina, sem s posnetega materiala odkril zanimivo brezno na Kaninski Škrbini. Ko sem se pozanimal pri jamarjih, so to brezno že pred mnogimi leti obiskali jamarji iz Ljubljane, toda vanj se niso spustili. Ker se nahaja prav na meji med Italijo in Slovenijo, so ga kasneje celo izbrisali iz jamskega katastra. Izvedel sem, da ima to brezno na dnu izhod na Kaninski ledenik, zato sem si ga šel pogledat v letu 2013 in videl, da je temu res tako. Nato so me zelo pritegnile jame z lednim okrasjem, nekateri jih imenujejo ledenice. V letu 2017 sem obiskal Ledeno jamo na Stojni pri Kočevju, ki me je povsem prevzela. Ravnodušen nisem ostal niti pri obisku ene najlepših vodnih jam v Sloveniji z imenom Križna jama.

Osrednji prostor

1. 1. 2019, ko zopet nisem mogel spati, sem se ob štirih zjutraj odpravil na Menino planino čakat sončni vzhod pri planinskem domu. Ko se je pravljica izpela, se je bilo potrebno povzpeti na najvišji vrh Menine planine, Vivodnik. Na poti sem srečal Rafka Žerovnika, ki se je prav tako namenil nanj. Izmenjala sva nekaj besed in hitro ugotovila, da sva sorodi duši. Ker sem imel namen v kratkem obiskati jamo Jespo, ki je prav tako poznana po svojih ledenih kapnikih, sem ga povprašal po njej. Omenil je, da je jamar, vključen v Jamarski klub Tirski zmaj iz Ljubnega, in da me z veseljem pelje vanjo. Jamo Jespo sva obiskala 18. 5. 2019 – očarala me je, prav tako Rafko s svojo preprostostjo in domačnostjo. Takrat mi je med drugim omenil, da so malce pred božičem, leta 2016, odkrili jamo na Menini planini (zato se imenuje Božična jama), v kateri so našli najdbe iz rimskih časov. Najbolj so se razveselili posode, imenovane trinožnik, in antičnega novca. Slednji sodi v tako imenovani sesterec Aleksandra Severja, ki je bil poslednji iz dinastije Severjev. Njegovo pripovedovanje je bilo tako preprečljivo, da sem ga zaprosil, če me lahko pelje v omenjeno jamo. Dogovorila sva se, da ta izlet izvedeva, ko bo lepo in stabilno vreme, kajti takrat ima Rafko manj težav s hrbtenico. Zaradi moje selitve tega leta iz Celja v Šempeter sva ta obisk preložila za nedoločen čas. Proti koncu marca 2020 me je Rafko poklical, ker je prečital na spletu mojo zgodbo o obisku Krapletove jame. Zedinila sva se, da morava čim prej v Božično jamo, kajti zaradi koronavirusa so mu preložili datum operacije za hrbtenico. Jamar Maks Petrič mi je čez čas omenil, da gre Rafko na operacijo 6. 5. 2020. Bolj za šalo kot zares sem Rafka poklical 4. 5. 2020, sporočil sem mu, da imam čas in da se obeta dobra vremenska napoved. Z mirnim glasom mi je povedal, da odhaja čez nekaj dni na operacijo in da bo njegovo mesto vodiča prevzel Bernard Štiglic. Še isti dan mi je poslal številko njegovega telefona, da ga pokličem in da se uskladiva glede obiska Božične jame. Bernard, ki je predsednik Jamarskega kluba Tirski zmaj iz Ljubnega, je nato meni prepustil odločitev, kdaj bi se odpravila v jamo. Ker je bilo nekaj dni slabega vremena, sem najin ogled in fotografiranje jame predlagal za 21. 5. 2020.

Siga v jami

Trinožnik

Tega dne smo se ob osmi uri zjutraj dobili na bencinski črpalki v Gornjem Gradu, poleg Bernarda in njegove hčerke Kristine, nam je družbo delal Jože Remšak - Zotler. Kot zanimivost velja omeniti, da je Rafko kljub operaciji bil prisoten pri jutranji kavici v lokalu na bencinski črpalki. Njegova hoja in sproščenost nista kazala znakov, da je bil na zahtevni operaciji hrbtenice. Dogovorili smo se, da se ob vrnitvi iz jame ponovno snidemo pri njihovem muzeju v Gornjem Gradu. Malce pred deveto uro smo se odpeljali proti našemu cilju. Parkirali smo po 15 minutah na prostornem mestu v gozdu, kjer se je končala gozdna cesta. Do jame smo nato imeli pol ure. Na poti se nam je odprl lep razgled na Gornji Grad, takšnega še nisem poznal. Jože, ki je vodil našo skupino, se je malce zamislil in na križišču lovskih poti zavil proti Podkrajnikovi jami. Bernard je to opazil in ga kmalu ustavil, potrebno je bilo zaviti levo. Jamarsko smo se napravili pri spodmolu, ki se nahaja v neposredni bližini Božične jame. Vhod vanjo je zaklenjen, kajti jamarji so ji kaj kmalu po odkritju namestili kovinska vratca, prav tako je nekoliko utesnjen, nato pa se jama razširi in pokažejo se prvi kapniki. Odločil sem se, da vhodni del fotografiram, ko se bomo vračali proti izhodu. Priznam, da me je najbolj vleklo v osrednjo dvorano, kjer so med drugim našli trinožnik in antični novec ter kapnik v obliki moškega spolovila. V tej dvorani naj bi potekalo čaščenje za priprošnjo večje rodnosti in plodnosti. Domnevno je bilo takšno svetišče tudi v Potočki zijalki na Olševi, kjer se prav tako na bližnji skali vidi podoba moškega in ženskega spolnega organa. Jože me je presenetil s petjem v jami, kar sem doživel samo v Postojnski jami pred 20 leti. Takrat so imeli v njej koncert avstralski aborigini in bilo je izjemno lepo.

Kovanec

Zbirka kamnin

Sledilo je fotografiranje, Kristino je najbolj navdušilo moje povelje pri poziranju – »ne dihat«. Moj namen je bil seveda, da napravim dobro fotografijo, ki je morala biti ostra. Omeniti moram, da sem imel v jami hudo konkurenco, kajti Bernard je prav tako pridno fotografiral s precej več fotografskimi jamskimi izkušnjami. Po skoraj dveh urah smo jamo zapustili in se v »garderobi« ponovno preoblekli ter odšli proti avtomobilu. Ker je ravno v tistem trenutku, ko smo šli mimo razgledišča, posijalo sonce na Gornji Grad, je bilo potrebno napraviti nekaj posnetkov. Pri muzeju v Gornjem Gradu nas je čakal Rafko, jaz pa sem se poslovil od Bernarda, Kristine in Jožeta. Razkazal mi je bogato zbirko mineralov in raznih etnografskih zanimivosti. Dovolil mi je, da sem napravil nekaj posnetkov trinožnika in antičnega novca, ki domnevno sodita v 3. stoletje. Novec Aleksandra Severja ima na eni strani upodobljenega sončnega boga, ki je bil vedno simbol rodovitnost in plodnosti.

Gornji Grad

Ko sva se z Rafkom poslavljala, mi je omenil, da je jamarka Alenka Jelen napisal pravljico z naslovom O pastirici izpod Menine Planine. Poleg omembe Brezna presenečenj, pravljica prav tako govori o Božični jami in trinožniku. Malce kasneje sem res videl, da gre za zanimivo in hkrati poučno branje. Prevzela me je tudi njena sporočilnost, da se je potrebno do narave obnašati bolj spoštljivo.

Zapisal: Franci Horvat; Foto: Franci Horvat

Jama Klobasnica in Krapljetova jama na Dobrovljah

Konec januarja 2020 sem po nekaj letih srečal Marko Toneta , ki je bil nekoč moj sodelavec v SIP Šempeter. Ker je vedel, da pišem prispevke za Nedeljca, mi je namignil, da bi napisal še kaj o Dobrovljah, kjer je nekaj časa tudi živel. Med številnimi zanimivostmi, ki jih je omenil, je bila tudi jama Veternica. Njena posebnost je namreč v tem, da ima podzemno jezero, kar me je zelo pritegnilo.

Sledilo je iskanje kontakta z lokalnimi jamarji, ki bi me lahko peljali v jamo Veternico. Na spletu sem našel telefonsko številko Centra jamskih doživetij. Moj pravi jamarski krst je bil v omenjeni jami, kajti da prideš do prekrasnega jezera, se je potrebno kar potruditi. Nekaj posebnega je bil tudi zaključek. Poleg vprašanj, ki mi jih je zastavil Maks Petrič, na katera seveda nisem znal odgovoriti, sem jih dobil še po zadnji plati, za razkužitev grla pa je poskrbel pelinkovec.

Pravijo, da se zarečenega kruha največ poje, podobno se je zgodilo tudi z mano. Že pred leti sem dejal, da jame niso zame, rajši imam sonce kot temo. Toda zgoraj omenjena preizkušnja me je prepričala, da so tudi jame fotografsko zanimive. Lahko rečem, da sem dobil občutek male zasvojenosti. Za kar sta bili krivi Lea Pavrič in Alenka Jelen iz Šaleškega jamarskega kluba Podlasica Topolšica, ki sta tudi bili poleg. Res je, da so turistične jame prav tako lahko lepe, toda običajno manjka nekaj adrenalina, kar pri meni šteje največ.

Foto: Maks

Foto: Maks

Vsled vsega tega sem poklical Marko Toneta, da bi mi še namignil za kakšno manj poznano jamo na Dobrovljah. Dal mi je kontakt svojega bratranca Janka Sedeljšaka, ki naj bi vedel, kje se nahaja jama Klobasnica. Domneva se, da so jamo tako poimenovali domačini. Ko sem poklical Janka, je bil takoj pripravljen pokazati jamo, ko bodo vremenske razmere to dopuščale. Kot zanimivost velja omeniti, da me je nato popoldan obiskal Marko Tone z željo, da gre z nami na raziskovalno »ekspedicijo«. Že naslednji dan (5. 3. 2020) sem ob osmi uri bil pri Tonetu, s katerim sva se odpeljala k Janku na Vologo. Po jutranjem klepetu smo se vsi skupaj zapeljali do kapelice na Kaleh, kjer sem parkiral svojega jeklenega konjička. Najprej smo prečili travnik do gozda, kjer smo nekaj časa sledili nakazani stezici, ki je peljala proti grebenu. Omenjeno področje smo temeljito preiskali, prav tako bližnji greben, toda brez uspeha. Sam sem se spustil do skal, kjer sem slutil, da bi lahko se nahajala naša jama, toda razočaranje je bilo veliko. S težavo sem nato splezal na greben preko krušljivih skal, dobil sem občutek, da se bo ta ekspedicija končala neuspešno. Ker sem po naravi trmast in se kar tako ne predam, sem Janka prosil, če pozna koga, ki pozna vhod v jamo. Svetoval mi je Ivana Dolinška, ki živi v njeni neposredni bližini in je lastnik gozda, kje se jama nahaja. K sreči je imel njegovo telefonsko številko, da smo ga lahko poklicali. Z njegovo pomočjo je Janko v nekaj minutah našel jamo. Videl sem, da sem bil pred tem le 50 m stran od vhoda, ki pa se z grebena ne vidi. Gre za vodoraven suhi jamski rov z nekaj kapniki, eden izmed njih je zaradi svetlobe že malce pozelenel. Ker nisem bil jamarsko napravljen, sem fotografiral samo vhodni del. O naši ekspediciji sem pravil Alenki, ki je omenila, da na tem območju pozna samo Šimnov kevdrc.

V ponedeljek sem poklical Leo in se dogovoril, da gremo naslednji dan na ogled jame Klobasnice. Torkovo jutro (17. 3. 2020) je bilo prekrasno, kljub koronavirusu, ki trenutno razsaja po Sloveniji, pardon, po svetu. Na Vranskem smo se dobili ob 8.30 in se odpeljali proti Kalem. Pri kapelici smo parkirali avto in odšli jami naproti. Dostop je kratek, tako se le malce ogreješ, še dobro da jama ni hladna. V jamo je šel najprej Maks, da je videl za kakšen tip jame gre. Nato je bil dogovor, da sledi moje fotografiranje. Zaradi nizkega stropa sem opustil fotografiranje s stojalom. Poleg nekaj sigastih tvorb sta bila zanimiva dva netopirja, ki sta v jami prezimovala.

Čez čas sta se mi pridružila še Lea in Veles. Moram omeniti, da »malega« kar občudujem, kajti pri dveh letih se zelo pogumno sprehaja po jamah. Napravil sem nekaj zanimivih fotografij ob njunem opazovanju jamskih lepot, še posebno so mu bili zanimivi netopirji. Domnevam, da bo Veles čez nekaj let že pravi jamar, ko bo z mamo in očetom raziskoval precej bolj zahtevne jame. Zaradi svoje majhne postave bo lahko premagal kakšne zelo ozke prehode, ki nam odraslim niso dane. Maks in Lea sta nato jamo skrbno izmerila in vse podatke zapisala v jamarsko beležnico. Namen izmere in opisa je predvsem ta, da lahko na osnovi teh jamo registrirata. V Katastru JZS se nahajajo vse registrirane jame v Sloveniji.

Foto: Franci Horvat

Foto: Maks

Kot ljubitelju skalnega plezanja me (nas) je Maks peljal najprej na prelaz Lipa, nato pa po makadamski cesti na severno stran pobočja Smolnika, kjer se nahaja zanimiva skalnata stena. Njeno višino bi ocenil na 60 m in gre za dokaj previsno steno, v kateri so se pred leti že poizkušali ljubljanski plezalci. Danes lahko vidimo nekaj zarjavelih ploščic, ki že dolgo ne služijo več svojemu namenu. Pri vznožju stene se nahajata dve jami oziroma odprtini. Desna se hitro zapre, leva pa obeta nekaj več jamarskih možnosti. Maks je nato napravil nekaj osnovnih meritev, da bi kasneje lahko jamo registriral. Imel sem čas, zato sem se sprehajal pod steno in fotografiral ostenje. Ker sem bil malce nepazljiv in sem bolj gledal v nebo kot pod noge, sem stopil na majavo skalo, ki mi je porušila ravnotežje. Padel sem, kot da me je pokosil rafal iz mitraljeza. Kljub temu da sem hotel nagonsko zaščititi fotoaparat, sem z njim udaril ob tla, nakar je močno počilo. Bil sem prepričan, da se je zdrobila leča v objektivu. Lea me je najprej vprašala, kako je s fotoaparatom. Moj odgovor je bil seveda pesimističen. Toda ko sem napravil nekaj fotografij, sem ugotovil, da se to, k sreči, ni zgodilo. Sončna zaslonka je sicer dobila udarec na njegov rob, to pa je tudi vse, kar je bilo škode.

Foto: Maks

Foto: Maks

Foto: Veles

Po ogledu severnega ostenja Smolnika smo se odpeljali do Krapljetove domačije (780 m) na Dobrovljah. Prijazen lastnik nas je najprej vprašal, če imamo jamarsko opremo, nato pa nam je povedal, kako bomo najlažje našli Krapljetovo jamo. Jama je dobila ime po lastniku zemljišča Martinu Krapljetu, zato to jamo nekateri imenujejo tudi Tinetova jama. Z Leo sva oblekla jamarske kombinezone, si nataknila čelade, obutev pa je bila planinska. Moji pohodni čevlji so sicer odlični, toda za kakšno veliko vlago oziroma vodo niso primerni. S sabo sem vzel samo en fotoaparat in stativ. Priznam, da sem bil malce negotov glede lokacije jame oziroma, kako bova zmogla strmo pobočje do jame. Lastnik je omenil, da je potrebno paziti, da ne pride do kakšnega zdrsa, kajti nato sledi padec čez steno.

Foto: Lea

Foto: Lea

Foto: Franci Horvat

Najprej sva šla po cesti, na koncu zaščitne ograje sva zavila v strm breg. Za napredovanje sva si pomagala z malimi smrekicami in drevesi, da je bil občutek boljši. Po dobrih desetih minutah sva se znašla pod steno, oba sva se strinjala, da najina pot pelje po nakazanem prehodu v desno. Opazil sem, da so nekatere korenine, ki štrlijo iz zemlje oziroma skal prav primerne za oprimke. Po kakšnih 30 m od vznožja stene, sva priplezala do vhoda v jamo, ki se nahaja 20 m pod vrhom stene. Odprtina je visoka približno 0,5 m in široka skoraj 1 m, sama jama pa je dolga 68 m in globoka 17 m. Drug za drugim sva se »skobacala« čez ožino v Vhodni rov. Tla Vhodnega rova so prekrita s podornim drobirjem, ki je pomešan z večjimi skalami in prstjo (večinoma je ilovica). Ker sem želel najprej videti Jamski raj, kot se imenuje najlepša dvorana, sva se tja napotila, ne da bi fotografirala. Vhodni rov ni zasigan, razen v končnem desnem delu.

Foto: Lea

Foto: Lea

Foto: Franci Horvat

Nato je sledil Vmesni rov, ki je pravo nasprotje Vhodnega rova, seveda po zasiganosti. Krasijo ga številni stalagmiti in stalaktiti, prevzel me je tudi 10 m visok zasigan kamin. Tla so skalnata in pokrita z sigo in kamenjem. Ko sem zagledal ponvice z vodo, sem bil prepričan, da ko se bova vračala, bom napravil kakšen zanimiv posnetek ravno pri njih. Nato je sledila Lepa dvorana, ki je dolga kar 25 m in široka 10 m. Zaradi svojih lepot si zasluži takšno ime, kajti tam lahko vidite skoraj vse sigaste tvorbe. Nato pa je sledilo najlepše, kot bi dejal žal že pokojni moj prijatelj, Tine Mihelič. Z Leo sva prišla do mesta, kjer se je nad nama odpiral prehod v malo dvorano, imenovano Jamski raj. Najprej je Lea poizkusila, kako je zadeva plezljiva, kaj hitro je spoznala, da večjih težav ne bi smela imeti, če se le malce potrudiva. Nato je bila vrsta na meni, da premagam zoprno mesto, ker nisem bil povsem prepričan v svoje sposobnosti, sem prosil Leo, če ji lahko stopim na rame, kar je dovolila. Na takšen način sem lahko prijel za odličen oprimek in se potegnil višje in že sem bil v mali dvorani, nakar je sledila fotografska oprema in nato še Lea. Prizor je bil res za bogove, kako bi si očital, če ne bi videl teh lepot. Sigastih tvorb je bilo res veliko in ena lepša od druge. Če se je kje »stvarnik« potrudil, se je v tej mali dvorani, lahko rečem da skoraj gre za filigransko delo. Žal pa je po tleh ležalo nekaj polomljenih kapnikov, ki so malce kvarili podobo Jamskega raja.

Sledilo je moje fotografiranje, Lea pa se je ukvarjala z osvetlitvijo. V Jamskem raju je nastalo res veliko posnetkov z vseh mogočih zornih kotov. Malce sem bil presenečen, ko je Lea prijela obilen kapnik in se je ta premaknil v celoti, kot da bi stal na zemlji. Ker sva imela v Krapljetovi jami še veliko fotografskih izzivov, sva se skoraj po eni uri poslovila od Jamskega raja z željo, vsaj jaz, da ga še obiščem. V Lepi dvorani me je prevzel vitek steber z zaveso. Morda še lepša zavesa je bila malce stran, toda ravno njena špica je bila odlomljena. Pri znamenitem stebru mi je Lea malce pozirala, da sva imel primerjavo o njeni velikosti. Pravi izziv mi je bil tudi snežno bel kapnik, ki je visel nad mano. Fotografiral sem ga na vse možne načine, da bi lahko ovekovečil njegovo lepoto.

Prehod iz Lepe dvorane v Vmesno dvorano je Leo očaral, kajti tam so se nahajale ponvice, napolnjene z vodo. Ko sem se malce poglobil v motiv, sem res videl lep prizor. Najprej sem napravil nekaj posnetkov z Leo, nato sem prepustil fotoaparat nežnejšemu spolu. V bližini je Lea našla epruveto, s katero lovijo divji lovci jamske hrošče. Morala bi poklicati policijo, toda v teh kriznih »koronavirus« časih, sem prepričan, da bi jih težko priklicala. Nato je sledilo fotografiranje netopirjev, ki so viseli in počivali na stropu. Pri eni izmed naslednjih vodnih površin sem fotografiral Leo v trenutku, ko je iz stropa padla kapljica v vodo, da so se napravili lepi vodni kolobarji na gladini.

Foto: Maks

Foto: Maks

Okoli četrte ure popoldan sva zapustila jamo, kajti vedela sva, da naju čakata Maks in Veles. Leo sem nato zaprosil, da napravi kakšen posnetek, ko zapuščam jamo, kar je z veseljem tudi storila. Po želodcu mi je pričelo močno kruliti, zato sem pojedel košček frutabele, prav toliko jo je bila deležna tudi Lea. Pod nami sta se oglasila najina zunanja zaščita, kot jih nekateri jamarji tudi imenujejo. Bila sta vesela, da nisva ostala kje v jami ter da naju v teh kriznih časih ni bilo potrebno reševati. Sestop je bil sicer zahteven, toda nekoliko bolj tekoč kot vzpon. Skupaj smo se nato vrnili do domačije, kjer smo imeli parkiran avto. Malce smo pokramljali z domačinom, se preoblekli in preobuli ter se odpeljali do studenca, kjer sem lahko očistil svoje umazane planinske čevlje. Na Vranskem sem mislil povabiti moje jamarske kolege na pijačo, toda vsi lokali so bili zaprti. Poslovili smo se v upanju, da se kmalu zopet vidimo. Omenjen jamarski potep je bil res nekaj lepega Poleg številnih fotografij je bilo še prijetno druženje, pravo darilo za moj bližajoči se osebni praznik. Hvala ti stvarnik in sv. Martin ter jamarski prijatelji.

Zapisal: Franci Horvat ; Foto: Franci Horvat (Spodnji dve večji sliki sta od Francija), Lea, Maks, Veles

Fotogalerija Patricije Oštir

Patricija Oštir, jamarka, je v slike ulovila lepote naših štajerskikh jam. Prve štiri slike so iz Kebrove luknje, ki je na planoti Golte. Ostale slike so iz Rakunovega brezna pri Polzeli. Uživajte v lepoti, ki je dana očem jamarjev.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Patricija Oštir