V svetišču Božične jame na Menini Planini

Odkar sem alpinistični upokojenec, pa tudi drugače, s tem statusom se namreč »ponašam« od 30. 12. 2016, se vse več ukvarjam z jamsko fotografijo in z jamarstvom. Za ta miselni preskok lahko krivim jamarki Alenko Jelen in Leo Pavrič, ki sta me navdušili za skrivnosti podzemlja. Pred časom smo, med drugim, skupaj obiskali tudi jamo Veternico pri Vranskem. Center jamskih doživetij, v katerem delujeta, omogoča »radovednežem« podzemnega sveta razkriti lepote nekaterih jam predvsem v okolici Vranskega.

Ekipa

Vhod v jamo

Da pa nisem povsem »zelen« pri jamarstvu, lahko omenim, da sem poleg turističnih jam po Sloveniji in svetu obiskal nekaj manj znanih jam. Pred leti, ob obisku Kanina, sem s posnetega materiala odkril zanimivo brezno na Kaninski Škrbini. Ko sem se pozanimal pri jamarjih, so to brezno že pred mnogimi leti obiskali jamarji iz Ljubljane, toda vanj se niso spustili. Ker se nahaja prav na meji med Italijo in Slovenijo, so ga kasneje celo izbrisali iz jamskega katastra. Izvedel sem, da ima to brezno na dnu izhod na Kaninski ledenik, zato sem si ga šel pogledat v letu 2013 in videl, da je temu res tako. Nato so me zelo pritegnile jame z lednim okrasjem, nekateri jih imenujejo ledenice. V letu 2017 sem obiskal Ledeno jamo na Stojni pri Kočevju, ki me je povsem prevzela. Ravnodušen nisem ostal niti pri obisku ene najlepših vodnih jam v Sloveniji z imenom Križna jama.

Osrednji prostor

1. 1. 2019, ko zopet nisem mogel spati, sem se ob štirih zjutraj odpravil na Menino planino čakat sončni vzhod pri planinskem domu. Ko se je pravljica izpela, se je bilo potrebno povzpeti na najvišji vrh Menine planine, Vivodnik. Na poti sem srečal Rafka Žerovnika, ki se je prav tako namenil nanj. Izmenjala sva nekaj besed in hitro ugotovila, da sva sorodi duši. Ker sem imel namen v kratkem obiskati jamo Jespo, ki je prav tako poznana po svojih ledenih kapnikih, sem ga povprašal po njej. Omenil je, da je jamar, vključen v Jamarski klub Tirski zmaj iz Ljubnega, in da me z veseljem pelje vanjo. Jamo Jespo sva obiskala 18. 5. 2019 – očarala me je, prav tako Rafko s svojo preprostostjo in domačnostjo. Takrat mi je med drugim omenil, da so malce pred božičem, leta 2016, odkrili jamo na Menini planini (zato se imenuje Božična jama), v kateri so našli najdbe iz rimskih časov. Najbolj so se razveselili posode, imenovane trinožnik, in antičnega novca. Slednji sodi v tako imenovani sesterec Aleksandra Severja, ki je bil poslednji iz dinastije Severjev. Njegovo pripovedovanje je bilo tako preprečljivo, da sem ga zaprosil, če me lahko pelje v omenjeno jamo. Dogovorila sva se, da ta izlet izvedeva, ko bo lepo in stabilno vreme, kajti takrat ima Rafko manj težav s hrbtenico. Zaradi moje selitve tega leta iz Celja v Šempeter sva ta obisk preložila za nedoločen čas. Proti koncu marca 2020 me je Rafko poklical, ker je prečital na spletu mojo zgodbo o obisku Krapletove jame. Zedinila sva se, da morava čim prej v Božično jamo, kajti zaradi koronavirusa so mu preložili datum operacije za hrbtenico. Jamar Maks Petrič mi je čez čas omenil, da gre Rafko na operacijo 6. 5. 2020. Bolj za šalo kot zares sem Rafka poklical 4. 5. 2020, sporočil sem mu, da imam čas in da se obeta dobra vremenska napoved. Z mirnim glasom mi je povedal, da odhaja čez nekaj dni na operacijo in da bo njegovo mesto vodiča prevzel Bernard Štiglic. Še isti dan mi je poslal številko njegovega telefona, da ga pokličem in da se uskladiva glede obiska Božične jame. Bernard, ki je predsednik Jamarskega kluba Tirski zmaj iz Ljubnega, je nato meni prepustil odločitev, kdaj bi se odpravila v jamo. Ker je bilo nekaj dni slabega vremena, sem najin ogled in fotografiranje jame predlagal za 21. 5. 2020.

Siga v jami

Trinožnik

Tega dne smo se ob osmi uri zjutraj dobili na bencinski črpalki v Gornjem Gradu, poleg Bernarda in njegove hčerke Kristine, nam je družbo delal Jože Remšak - Zotler. Kot zanimivost velja omeniti, da je Rafko kljub operaciji bil prisoten pri jutranji kavici v lokalu na bencinski črpalki. Njegova hoja in sproščenost nista kazala znakov, da je bil na zahtevni operaciji hrbtenice. Dogovorili smo se, da se ob vrnitvi iz jame ponovno snidemo pri njihovem muzeju v Gornjem Gradu. Malce pred deveto uro smo se odpeljali proti našemu cilju. Parkirali smo po 15 minutah na prostornem mestu v gozdu, kjer se je končala gozdna cesta. Do jame smo nato imeli pol ure. Na poti se nam je odprl lep razgled na Gornji Grad, takšnega še nisem poznal. Jože, ki je vodil našo skupino, se je malce zamislil in na križišču lovskih poti zavil proti Podkrajnikovi jami. Bernard je to opazil in ga kmalu ustavil, potrebno je bilo zaviti levo. Jamarsko smo se napravili pri spodmolu, ki se nahaja v neposredni bližini Božične jame. Vhod vanjo je zaklenjen, kajti jamarji so ji kaj kmalu po odkritju namestili kovinska vratca, prav tako je nekoliko utesnjen, nato pa se jama razširi in pokažejo se prvi kapniki. Odločil sem se, da vhodni del fotografiram, ko se bomo vračali proti izhodu. Priznam, da me je najbolj vleklo v osrednjo dvorano, kjer so med drugim našli trinožnik in antični novec ter kapnik v obliki moškega spolovila. V tej dvorani naj bi potekalo čaščenje za priprošnjo večje rodnosti in plodnosti. Domnevno je bilo takšno svetišče tudi v Potočki zijalki na Olševi, kjer se prav tako na bližnji skali vidi podoba moškega in ženskega spolnega organa. Jože me je presenetil s petjem v jami, kar sem doživel samo v Postojnski jami pred 20 leti. Takrat so imeli v njej koncert avstralski aborigini in bilo je izjemno lepo.

Kovanec

Zbirka kamnin

Sledilo je fotografiranje, Kristino je najbolj navdušilo moje povelje pri poziranju – »ne dihat«. Moj namen je bil seveda, da napravim dobro fotografijo, ki je morala biti ostra. Omeniti moram, da sem imel v jami hudo konkurenco, kajti Bernard je prav tako pridno fotografiral s precej več fotografskimi jamskimi izkušnjami. Po skoraj dveh urah smo jamo zapustili in se v »garderobi« ponovno preoblekli ter odšli proti avtomobilu. Ker je ravno v tistem trenutku, ko smo šli mimo razgledišča, posijalo sonce na Gornji Grad, je bilo potrebno napraviti nekaj posnetkov. Pri muzeju v Gornjem Gradu nas je čakal Rafko, jaz pa sem se poslovil od Bernarda, Kristine in Jožeta. Razkazal mi je bogato zbirko mineralov in raznih etnografskih zanimivosti. Dovolil mi je, da sem napravil nekaj posnetkov trinožnika in antičnega novca, ki domnevno sodita v 3. stoletje. Novec Aleksandra Severja ima na eni strani upodobljenega sončnega boga, ki je bil vedno simbol rodovitnost in plodnosti.

Gornji Grad

Ko sva se z Rafkom poslavljala, mi je omenil, da je jamarka Alenka Jelen napisal pravljico z naslovom O pastirici izpod Menine Planine. Poleg omembe Brezna presenečenj, pravljica prav tako govori o Božični jami in trinožniku. Malce kasneje sem res videl, da gre za zanimivo in hkrati poučno branje. Prevzela me je tudi njena sporočilnost, da se je potrebno do narave obnašati bolj spoštljivo.

Zapisal: Franci Horvat; Foto: Franci Horvat