04. januar 2016

Speči krampus

V petek sva šla neustrašna raziskovalca proti jami, kjer živi "Krampus". Zakaj domneva, da živi eden krampus glih v tej jami? Teorija se je razvijala, ker jama leži tik ob poti planina Podvežak - Vodotočnik. Poznana nam je že 4 leta in nihče ni pokukal not. Mogoče je spal notri Krampus in je njegov vonj odganjal jamarje stran. Tudi sam sem bil pred jamo pred tremi leti in nisem dal dovolj spodbudne besede, da bi se razpakirali težki nahrbtniki, ki smo jih nesli na raziskovalni tabor. Mogoče tudi jama ni oddajala kakšne posebne energije o nadaljevanju in ni povlekla v svoje osrčje. Kdo bi vedel?
No napočil je čas, da greva pogledat, kje je ta krampus. Na pot sva se odpravila že v močnem soncu, ki si še vedno misli, da je poletje. Seveda pač sonce, njegov moški ego, mu daje moč, da še pozimi sveti z isto močjo, kot poleti. No naju to ni motilo z veseljem sva začela grizti v hrib. Sneg sva našla samo v senčnih prostorih. Zime ni, odšla je iz Slovenije. Sloveniji gre res slabo, še letni časi bežijo stran. Jamarja slab politični režim ne ovira pri svojimi razsikovalnimi podvigi. Naš duh je neomajan in trden, kot hrast. No šibala sva naprej.
Sedaj iz varnostnih razlogov pred Krampusom sva zavila iz poti v strmo melišče. Rok je to predlagal iz svojih bogatih življenskih izkušenj. Ko sva se ubijala, mislim prebijala po strmih pobočjih naprej sva se spustila na pot. Mogoče le ušla rdečim očem Krampusa, ki je nekje oprezal za neustrašnima raziskovalcema. Ko sva prispela dol na markirano pot, sva se začela spuščati dol proti jami, ki je čudežno izginila. Po hoji med borovci gor in dol, sva videla, da sedaj, ko je videl Krampus, da mu misliva iti v brlog more nekaj ukreniti. Jamo nama je prestavljal levo desno, gor, dol. Za pomoč nisva poklicala 1188 ampak Grega. Grega je preveril na satelitskih slikah, če je še senca od jame tam, ko bi mogla biti. Med tem sem se jaz vrnil na pot in našel kupček kamenja, ki sem ga pustil, ko sem prvič šel do vhoda, da bo pot lažja. No ko sem se spustil dol, me je zmatral globinomer. Nisem pričakoval, da je vhod tako nizko. Ko sem le prispel do jame, sem poklical Roka, da Krampusa ni, danes tukaj. No po nekaj minutah, so se začeli borovci močno tresti in lomile so se veje in prispel je Rok, do mene. Oblekla sva se v bojno opremo, namestila vrv in se spustila v jamo. Po 23 metrih sva se po strmem pobočju, ki ga je sestavljal sneg, kasneje kamenje, jama konča. Našla sva polico, kjer je spal krampus. Roki je testiral posteljo in že skoraj zadremal.
No nadaljevanja ni. Zmerila sva v jami 44 metrov, pobrala vrv in opremo in odšla v dolino. Kje je Krampus? Ne vemo in še naprej bomo pregledovali jame in ga iskali. Mogoče nam ga uspe najti v Klemenškovem peklu. Jamarila sva 25.12.2015 Rok in jaz.
Maks Jamski

1 komentar:

  1. Vidim, da je odprt nov natečaj- 12 mesecev Roka. Zadnja slika je za december, ko malo obilnejši in kosmati odidejo na zimski počitek v svoj brlog.

    OdgovoriIzbriši