Četrtek, 27.4.2017
Nekako so me spomnili, da je danes dela prost dan. Ker sem mislil peljati naokoli prijatelja iz Madžarske, ki potujeta čez Slovenijo z vozom, volom in dvema kravama, je bil ta dan primeren za ogled jame. Ker sta se ustavila na Vranskem, sem izbral Veternico. Na žalost sem ju zgrešil in nista bila doma, ampak sta se potepala po vrhu hriba.
So se nam pa pridružili trije domačini, ki so prebrali v njihovem informatorju članek o Veternici in jih je zanimal ta jamarski dragulj. Javil se mi je še Risto, ki že dolgo ni bil v jami in je rabil malo jamskega okolja, da mu napolni baterije. Zadnjo uro je še javil Boris, da prideta s Patricijo in nabrala se nas je lepa skupinica.
Vremeje bilo bolj kislo, ampak se je nekako dež umiril v trenutku našega zbora in hoje do jame. Voda še ni tekla v jamo, tako, da smo lahko šli po suhem notri. Se pa je nabirala voda ob jami v jezu in če ga bi podrl, bi preusmeril potok v jamo. Male kapljice so že kapljale v jamo in nam dajale vedeti, da zemlja dobiva potrebne padavine.
Počasi se je vila naša kolona do jezera. Tam smo si privoščili pavzo in dovolili očem, da se pasejo po lepem jezeru. Nato smo odšli nad Jezerom do Vodnjaka želja. Če si je kdo zaželel željo, pa ne vem, imeli pa so možnost. Potem smo se spustili do Podora, od tam pa smo nadaljevali do Kamina zmede. Ker so bili ti domačini alpinisti, ni bilo problemov pri plezanju navzgor. Ko smo prečili Ključavnico, sem si rekel, da ne bo prehitro konec kroga in smo se v Križišču več smeri spustili v Updejt bližnjico in od tam proti Olimpu v Cerkveno dvorano.
Tu so si nekateri ogledali še Orgle, ki je najbolj zasigan del jame. Tam je Risto pokzal, da je izkušen jamar, iz torbe je namreč potegnil dve veliki čokoladi. Med tem je še Lea pokukala za pastmi in na srečo ni našla nič. Potem je Borisa zanimalo, kaj je naprej od Križišča več smeri. In tako je padla pobuda, da gremo še v Drsalnico se umazati. Ko smo se spuščali dol po blatu, je bilo za obiskovalce malo bolj adrenalinsko, posebej, ko je Lea pokazala, kako gre hitreje in se skoraj odpeljala do vode.
Potem smo šli mimo Jezera po Giljotini nazaj gor v Cerkveno dvorano. Tako počasi ni bilo nikomur več jasno, kje smo hodili. Je rekel Risto, da če ne bi nič govorili o teh poteh, bi mislil, da se sprehaja v zelo dolgi jami.
Ja, to je labirint in z njim ni šale, hitro te zmede. Zato sem vesel, da so nas domačini poiskali in prosili, če jih lahko peljemo po jami. Ta jama ni enostavna in tvegati, da se izgubiš, ni najbolje in je bolje biti zraven izkušenih.
Ko smo se zbrali v Cerkveni dvorani, smo naredili še skupinsko sliko in preverili, da smo vsi še skupaj. Nato smo se počasi odplazili ven. Zunaj nas je spet pričakalo muhasto hladno vreme, ampak brez dežja. Pogledali smo si še Podgrajsko jamo. Tako smo zakrožili še zadnjo točko našega ogleda in odšli smo počasi vsak na svoje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar