Od 29.04 do 2.05.2022 podaljšan vikend
Ker smo lani videli, kako lepo je na Slomniku, smo tudi letos se odločili, da se prvomajski tabor odvija na tem hribu. Krasen prostor za tabor v bližini vsega, ampak kljub temu skrit v gozdu. V petek smo tabor otvorili, razgrnili slovensko zastavo in tabor se je pričel.
Grofova ožina
V soboto zjutraj smo Lea, Veles in jaz odšli do gostišča Hochkraut, ki je od tabora oddaljen le 20 min hoje po hribu navzdol. Tam so lani postavili kiosk, kjer prodajo kruh in krofe. Ko smo lani videli veliko tablo ob cesti, da prodajajo krofe, nas je to iskreno razveselilo, saj je s tem tabor bogatejši za zajtrk svežih krofov. Tilen je medtem pazil na taborni ogenj, ki ga je zakuril že ob 05:00 zjutraj. Nato so začeli prihajati na tabor še ostali. Prvi je prišel Risto, ki je pripeljal agregat za Jamsko savno, saj smo ugotovili, da se najbolje prodira po meandru z udarnim kladivom. Stene meandra so iz zemlje, ki je medse zlepila kamne. Tako sva s Tilnom prinesla agregat do jame in raziskovanje se je lahko pričelo. Medtem, ko smo transportirali agregat, je najmlajše Podlasice čuval Jure, nekdaj član JK Celje in je eden prvih raziskovalcev Bezgičeve jame. Najmlajši del ekipe je nato hodil po meandru gor in dol in treniral zvijanje po meandru. Čisto na začetku, preden sta se Teo in Veles pričela zvijati po meandru, je Velesu v desni krak jame padla skodelica. Ker tistega kraka še nismo toliko obdelali, je še vedno zelo ozek. Tako se je Teo uspešno stlačil v ozek meander in ven prinesel skodelico. Jaz sem se nekaj časa trudil napredovati po meandru in ko sem se utrudil, me zamenjal Risto. Ko sva se oba izčrpala, smo vsi skupaj odšli v tabor na kosilo. Lea in Tilen sta med tem skočila še v trgovino v Celju, saj sta imela plan, da do konca raziščeta Grofovo ožino. Gre za jamo pod Celjskim gradom, v katero sta prva vstopila Tilen in Kai in videla, da bo potreben še en obisk jame za detajlni pregled in merjenje. Najbolj zanimivo je bilo, ko je Tilen želel s kladivom malo povečati ožino, pa mu je iz razpoke v skali padlo ven nekakšno staro, kovinsko dleto, ki je bilo že zasigano v samo skalo. Zanimiva najdba, ki smo se je zelo razveselili. V jami sta namerila 21 metrov dolžine. Nato sta se vrnila v tabor s polnimi vrečami dobrot.
Ko sta prispela z dobrotami, smo v Jamski savni že zaključili z drugo etapno akcijo kopanja in se pripravili na večerjo. Janko in Valerija sta postavila tendo za primer dežja. Vse pripravljeno, da je tabor živel s tabornim ognjem.
V nedeljo je v jutranjih urah na tabor prišel Filip Kuntu. Tako sem dobil ekipo za Jamsko savno. Ostali udeleženci pa so se odpravili proti novi jami z imenom Radauti. Ime je dobila po rojstnem kraju Ristove mame, vhod je namreč Risto našel to leto. Ampak nosu pa ni kar takoj potisnil v jamo, saj so v njo vodile čudne stopinje. Zato je se za obisk bolj pripravil in ko uspešno zavarovan proti zverem le vstopil v lepo jamo, je ta kazala, da bo dosegla 10 metrov. Nato smo počakali z jamo na prvomajski tabor. Izkazalo se je, da ima v njej jazbec kar nekaj gnezd. Ekipi se je uspelo prebiti po ožini naprej, ampak so ugotovili, da je dokaj zasuta. Je pa Lea opazila še zgornji vhod v jamo. Namerili so cca. 30 metrov poligona. Pod jamo je izvir Košnice in lahko so to zgornji, fosilni deli jame. Po temeljitem pregledu niso opazili nobenega nadaljevanja.
V Jamski savni pa sva s Filipom uspešno napredovala. Na pomoč sta prišla še Alenka in Gregi. Možnost se je ponudila, da naredimo človeško verigo in nekaj večjih kamnov iznesemo iz rova. Sedaj smo prišli čisto do ovinka, pot naprej še je vedno ozka, ampak ne tako, kot doslej. Kam vodi rov, še nismo prepričani. Vse kaže, da nekam gor. Nato smo morali delo prekiniti, saj je proti nam prihajala močna nevihta. Ko smo prispeli do tabora, smo še nekaj časa uživali v suhem vremenu, nato pa je pričelo ulivati. Tilen, Veles, Teo in jaz smo odšli v terme Laško. Seveda smo se prej stuširali, da nismo vode obarvali rjavo. Smo pa zgledali dokaj čudni, umazani okoli ušes, pohodni čevlji in močan vonj po dimu. Ampak kljub temu so nas spustili in kmalu smo se uredili, umili in na sebe dali sveža oblačila. V tabor smo se vrnili kot prerojeni. Dež pa ni ponehal. Ekipa, ki je ostala v taboru, je vztrajala pri ognju in ga ohranjala pri življenju kljub nalivom. Nalivi so nas še spremljali vso noč do jutra. V jutro smo se prebudili v razmočen gozd. Filip je v čevlju našel močerada, Tilen in Teo pa polno vode, saj sta si čevlje nastavila pod rob šotora in dodobra nalila vodo vanje. Ker se je teren razmočil, smo naredili samo eno kratko kopalno akcijo v Jamski savni s Filipom. Nato pa sva agregat po razmočenem terenu dostavila do Rista, ki je spodaj že čakal z avtom. Ko sva se vrnila, je bil že tabor delno pospravljen. Za kosilo smo ostali samo še Lea, Veles in jaz. Da ne bi bila Lei na poti, ko je zlagala v avto še zadnje stvari, sva prehodila Slomnik po grebenu navzdol in za glavno cesto počakala na prevoz. Pri Hochkrautu smo pojedli kosilo in tako, kot smo ga začeli, smo ga tudi končali. Drugi prvomajski tabor na Slomniku se ponaša z dvema novima jamama in 4 metri napredovanja po rovu v Jamski savni. Predvsem pa dobri družbi.
Jama Radauti
Jamska savna
Jamska savna
Jama Radauti
Jamska savna
Konec v Grofovi ožini
Ni komentarjev:
Objavite komentar