Trbiška zijalka ali Zgornja Trbiška zijalka

V soboto, 27.2.2016, smo zavili v Trbiško zijalko. Želeli smo si privoščiti jamo, v kateri še nihče od nas ni bil notri, da ni pretežka in seveda blizu. Ko smo z Rokom delali v Dihalniku Keramika, sva premlevala možnosti, kam bi se dalo iti.

Predlagal je kar nekaj jam, ampak nato sem se odločil za Trbiško zijalko.Že dolgo me je mikalo iti v to jamo, ampak se je čakalo na pravi čas in pravo ekipo. V soboto, ko smo se pripeljali do križišča, sem bil malo zmeden, nisem vedel, kam naj zavijem.

Po SOS telefonskem klicu smo se že peljali v hrib do kmetije Pečovnik, kjer so ključi. Jamo smo hitro našli. Ker je jama zelo velika in ima kar nekaj rovov, smo imeli možnost se lotiti raziskovanja po jami. Najprej smo sledili poti navzdol, kot smo jamarji navajeni. Z nami sta bila dva tečajnika, Sara in Vinko.

Vinko na ta način premaguje klavstrofobijo in mu je puzanje skozi podorno kamenje šlo več kot odlično. Seveda ni bilo veliko ožin, samo ozki prehodi, ki so se odpirali v prelepo zasigane dvorane. Po pregledu spodnjega dela smo šli v zgornjo etažo. Tam smo šli skozi rov, ki so ga odkopali jamarji iz Velenja. Vinko ni imel hudih težav in je pogumno smuknil mimo.

Zelo ponosno sem ga opazoval, kako se je spremenil po prvem obisku jame. Za tem ozkim rovom smo prišli v podor, kjer smo po kačje preplezali kamnite bloke in šli naprej. Sara je ostala zadaj, je rekla, da še nima utrjenih kolen in da niso navajena na take udarce, kot jih zadane trd kamen. Po končanem ogledu tega dela smo se okrepčali z izvrstnim štrudlom, ki nam ga je poslala Valerija. Potem smo splezali iz zgornje etaže, šli še v manjši krožni rov in ogled zaključili.

Ko smo prispeli pred vhod v jamo, je nežno snežilo. Hitro smo skočili do avta in se preoblekli v sveža topla oblačila. Potem še na pico, o kateri sem sanjal že prejšnji večer, ko smo merili v Sevškovi rupi. Lepo smo si umirili dušo v občudovanju lepote narave. Ker smo imeli vsi za sabo slabo prespano noč, smo bili tudi prijetno utrujeni in je bil spanec sladkejši. Jamarili smo: Lea Pavrič, Žiga Solar, Vinko Kaučič, Sara Markon in jaz.

Maks Jamski