Sevškova rupa ali Ravbarjevo brezno

26.2.2016, petek. Ker so šolske počitnice za Filipa in Žiga, smo rekli, da gremo v jamo. Izbrali smo Sevškovo rupo. Z JK Črni galeb Prebold smo se odločili, da bomo jamo to leto počasi izmerili še enkrat, ker želimo dobiti računalniško obdelani načrt z vsemi deli, ki sedaj manjkajo na načrtu. Preboldčanov ni bilo na akciji, ker je Andrej praznoval svoj 30-letni obstoj na tej zemlji. Je obljubil, da se ne bo polenil in zredil, mu pa iz srca čestitamo še vsi ostali jamarji.

Ja, da se vrnem nazaj na jamo. Jaz sem bil v tej jami že velikokrat, ampak nikoli nisem rinil v ožino, ki je na koncu dvorane v meandru. Govori se, da je tam še zadnji vprašaj v jami. To je velik kamin. Ožina je po pripovedih jamarjev iz Prebolda, ki so prvi prišli na dno jame, zelo zoprna. Roka je Frenk vlekel za roke čez, Srečka so pa nabijali skozi, takšne zgodbe slišiš in seveda marsikoga je odvrnilo, da bi pogledal skozi. Ampak jaz sem imel željo že dolgo in sedaj, ko smo merili jamo, je bilo nujno, da se zbašemo skozi, saj je zadaj še lep kos jame. Da ne bom preveč ovinkaril, zbasat sem se moral samo jaz skozi.

Žiga je smuknil s polno jamarsko opremo skozi, Filip pa tudi ni imel večjih problemov. Merjenje je bilo kar mučno, saj je bilo polno blata po stenah, merilnih kompletih, zvezku itd. Ta del je zelo lepo zasigan s kapniki, zavesami... zelo lepo. Všeč mi je bilo, da sem videl nov košček jame po toliko obiskih. Splezal sem tudi v kamin, kolikor se je dalo. Čuti se sveži zrak in sklenili smo, da ga bomo v bližnji prihodnosti preplezali. Lepo smo napredovali z merjenjem skozi meander v dvorano. Z Žigom sva že bila v dvorani, ko je Filip zakričal, da mu je nekaj vrglo kepo blata v ramo in da ni nikogar zadaj. Hitro sem ugotovil, kaj se dogaja. Medtem, ko sva se basala skozi ožino, je Žiga vrgel v strop tri velike kepe blata, od katerih se je ena kasneje odtrgala in padla na Filipa ter ga na smrt prestrašila. Med merjenjem po blatni strmini je Žiga, ki je bil točka, dobro zagazil v blato in je z muko izkopal ven svoj škorenj. Zato smo sklenili, da imamo zadosti blata in da se bomo spravili na vrv.

Začeli smo čistit opremo. Ko smo ugotovili, da nimamo rokavic, smo se vrnili v meander. Ko sva se vrnila, smo ugotovili, da nimamo dodatne lučke, tako smo se sprehajali sem in tja, preden smo zbrali vse. Poslovili smo se še od Mumeka, ki sta ga naredila Filip in Žiga v prejšnjem obisku jame, lahko ga vidite na sliki. Pot gor je bila počasna, saj smo umazali vrv z blatom in žemarji niso delovali tako kot ponavadi. Ko smo prišli pred avto, smo opazili, da je ura že 00:10 (v jamo smo šli ob 18:00). Malo nas je presenetilo, imeli smo plan biti malo manj časa notri. Ampak dobra volja, blato in merjenje nas je zadržalo v jami malo dalj časa, kot smo planirali. Ko smo zlagali opremo, smo videli, da smo pred vhodom pozabili gortno in karabin. To pozabljanje nas je spremljalo že od četrtka, ko je Žiga pozabil škornje na parkirišču, kjer puščamo avte, ko gremo v Dihalnik Keramiko. Uspešna zabavna akcija, ki jo kmalu ponovimo.

Maks Jamski