06. februar 2018

Prepad v jamah

Slovenščina | English
31.01.2018, sreda
Za ta večer sva se z Žigom trudila, da bi vse pripravila za uspešno akcijo v Dihalniku Keramika. Trudila sva se, ker smo imeli prejšnjo sredo smolo z opremo. Tako da smo še vedno na istem mestu. Zato sva se sedaj trudila, da bi ta večer vse delovalo kot mora. Ko je prišel Simon in ko smo začeli nositi stvari v avto, sem opazil, da mi manjka bela borša, v kateri so svedri, macola itd… Lea je odšla v Ljubljano in ker je nisem dal ven, je odpeljala vse daleč stran od nas. Super, ves trud se je prestavil na drug dan, ko bo akcija v Dihalniku Keramika - upam, da kmalu in brez zapletov. Tako smo na hitro spremenili plan in odšli v jamo z imenom Prepad v jamah.
Jamo je že opisoval Egon Pretner in leži tik ob cesti za Dobrovlje iz Letuša. Zaradi svojega vhoda, ki leži ob cesti, so jo ljudje zatrpali s smetmi. Jamo se je kasneje s pomočjo Zavoda za varstvo narave iz Celja, Jamarskega kluba Prebold in Topolšica očistilo. Popravile so se koordinate, le načrt še ni bil čisto skladen, saj je bil narisan v dveh delih. To smo se že menili od čistilne naprej, da bi lahko jamo ponovno izmerili in dopolnili načrt. Sedaj, ker je v vodo padla akcija v Dihalniku Keramika, smo odšli v Prepad v jamah. Ker med kopanjem Dihalnika Keramika vedno nekaj pečemo, se tudi tokrat nismo želeli odpovedati žaru, čeprav gremo na drugo lokacijo.
Tako smo se začeli vzpenjati po vijugasti cesti iz Letuša do jame. Med ko smo se oblačili, sta se pripeljala še Goran in Tina, ki sta prevzela peko čevapčičev. Simon je potreniral opremljanje in opremil 9-metrsko vhodno brezno. Vhod je občina zagradila z leseno ograjo, da se vsaj malo zavaruje ta kraški objekt. Po 9-metrskem breznu zlezeš v podor. Tam sva z Žigom zlezla v drugi krak podora, kjer je bila mala kamrica. Simon pa je čakal v večji dvorani in občudoval živalske kosti, ki so ležale po celi jami. Od tam naprej je meril Simon, Žiga pa je poskusil zlesti v ozek rov na koncu te dvoranice.
Kmalu se je vrnil in rekel, da rov se nadaljuje, ampak ni niti čelada na koncu šla naprej, zato je prišel nazaj. Malo pred tistim rovom, v katerega se je tlačil Žiga, je na tleh luknja, v katero zlezeš proti trenutnemu dnu jame. Zlezeš v podor, ki se kmalu odpre v malo kamrico, ki se nadaljuje pod dvorano in kasneje imaš 4-metrsko brezno. Ko prideš na dno brezna, imaš malo kamrico, ki je zelo lepo oblita s sigo. Kamrica se dvigne v mali kamin, ki se poveže z breznom, v katerega smo šli, da smo prišli do te spodnje kamrice. Na dnu je še en rov, ki je preozek za človeka. Tu smo končali in se vrnili zaskrbljeni, kaj je z večerjo, kajti mislili smo, da bomo izmerili malo jamo s poligonom kakšnih 30 metrov, ampak namerili smo 81 metrov poligona.
Zunaj so se čevapčiči že ohladili in Goran je že mislili iti domov, ko je slišal, da se vračamo je pa le počakal na informacije. Čevapčiči so bili odlični. Med prežvekovanjem smo še malo debatirali, ampak mraz je bil tisti, ki nas je spravil v pogon in domov. Na akciji smo bili: Goran, Tina, Simon, Žiga in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon Araus

Ni komentarjev:

Objavite komentar