13. februar 2018

Po drobtinicah

Slovenščina | English
Teden med 5. in 9. februarjem

Naslov je takšen, ker se mi zdi, da se trenutno premikamo po drobtinicah in vse lahko strneš v en teden.
V torek sva s študentko obiskala Mornovo zijalko, o kateri dekle piše diplomsko nalogo. Dobila sva se zvečer v soteski, kjer se odpira vhod v jamo. Do jame vodi pot, ki pa ni v preveč dobrem stanju. Snega ni bilo preveliko, tako, da sva lahko kmalu prišla v vhodno dvorano Mornove zijalke. Tam naju je pričakalo ogromno steklenic. Po celi dvorani je ležala glaževina. Žalostno sem razmišljal, kakšna borba je potrebna, da se zaščiti jama. Ta jama, ki je arheološko pomembna in v kateri so naši predniki iskali zavetje, sedaj služi za veseljačenje in razbijanje. Nobenega spoštovanja.
Po sprehodu sva med skalami še našla kondom, kar je dalo vedeti, da je bila tu prava veselica. Pri kondomu jim ne moreš niti zameriti, je bila pač sila narave toliko večja od razuma. Ko so se strasti umirile, bi pa lahko smeti le odnesli s sabo. Mogoče pa to nakazuje, da v okolici Šoštanja živijo jamski divjaki, primitivno zaostali enaki tistim iz časov prvih prebivalcev Mornove zijalke. Manjka še samo Ameriška snemalna ekipa, ki bi iz tega naredila poučni šov za bednike v kavču, ki bi to gledali. Nato pa še truma turistov iz azijskega konca, ki bi hodili poslušati zgodbo, ki bi bila izmišljena. Prava zgodba o naših prednikih, ki so spoštovali naravo, katera jim je dajala zavetje v teh votlinah, pa bi tonila v pozabo samo zaradi sodobnih bednikov, ki nimajo niti malo odnosa do narave, ki jih redi in omogoča, da živijo. Za konec sem se spomnil tudi stavka od Luke, ki ga je prenesel od svoje prijateljice: »Vedno, ko greš ven, imej dve vreči: eno za zaklade, drugo za smeti«.
V sredo sva s Filipom kljub temu, da je zapadlo veliko snega, odšla v Dihalnik Keramika. Tam se tudi premikamo po drobtinicah. Predzadnja akcija je bila napol uspešna, kaj kmalu so se začele težave z opremo. Tako smo spekli samo piščančje bedre in za eno boršo materiala potegnili ven. Sedaj sva bila odločena, da bo šlo. Jaz sem že zjutraj gledal snežinke in bil prepričan, da bo tudi ta akcija šla po snegu. Grega mi je sicer napisal, da jama ne bo nikamor ušla, kar ima prav, ampak želja po napredovanju je bila večja.
Tako sva s Filipom zagrizla v sneg. Pred luknjo sem se spomnil, da sem pozabil doma nekaj stvari. Hitro v avto in ko sem se vrnil, je že gorel ogenj. Hitro sva se lotila širjenja ožine. Že na začetku spet problemi z opremo. Sem rekel, da je to je že sedaj malo paranormalno, da nas toliko heca. Ampak potem, ko sem že skoraj obupal in mi je Filip dajal spodbudne besede, sem zlezel še enkrat notri in je šlo. Nato sva napraskala za eno boršo kamenja in sem rekel, da kar zaključiva, da ne pokvariva dobrega dela. Itak pa je mraz pritiskal v kosti, da ni bilo prijetno predolgo vztrajati. Sva pa videla, da je lepo predihano, vse je lepo kopno. Na začetku rova je zaradi stopljenega snega nastala prava blatna kopel, v kateri si se umazal, kot mali prasec.
V četrtek sta se pa Gregi in Simon odpravila v Škadavnico. Zraven se jima je pridružil fotograf Uroš s hčerko. Simon je odšel do poligona in treniral opremljanje. Gregi je odšel pa slikati. Simon se je vmes zaštrikal s prekratko in posledično preveč napeto zanko. Sedaj bo znal, to se grem staviti, takšne neprijetnosti so najboljši učitelj. Potem je zabil še dva svedrovca.
Za konec tedna v petek je Filip šel pogledati novo jamo, ki mu je pokazal prijatelj Martin. Pravi, da se vidi 5 metrov brezna, čemur sledi ovinek. Vse okoli je kopno. Sedaj je radovednost tu in komaj čakamo, da gremo pogledati, kakšne skrivnosti skriva ta nova jama. Poimenovala sta jo Pr'moževa jama.
Toliko po drobtinicah o tednu, ki je za nami.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Gregi, Filip in Špela

Ni komentarjev:

Objavite komentar