14. julij 2016

Balkan Cavers camp Vratsa 2016

Na sestanku seje predsedstva Jamarske zveze Slovenije je bila na seznamu tudi tema o Balkan speleological union. To je zveza, ki združuje jamarje iz balkanskih držav. Tudi Slovenija je članica te skupine. Zveza (BSU) je vsako leto pomaga pri organizaciji Balkanskega kampa, ki je vsako leto v drugi državi. To leto je bil Balkan cavers camp v Bolgariji v Vratsi. Mene so na seji predsedstva določili, da se udeležim sestanka članic BSU. Da ne bi bil samo prisoten na sestanku, sem se javil, da naredim še krajšo predstavitev. Predstavil sem reševalno vajo Bela griža in poizkus Italijanske vrvne tehnike.

V četrtek, 23.6.2016, smo imeli odhod ob 15:00 iz Mozirja. Poleg se je zbrala pisana druščina in napolnila kombi. Pot nas je vodila skozi Maribor, kjer smo pobrali Leo in avantura se je lahko začela. Peljali smo mimo Zagreba proti Beogradu. Do Beograda je pot še nekako minila, ko smo blizu Niša zavili iz avtoceste, se je čas ustavil. Ura je že bila čez 00:00. Cesta je bila prazna, okolica osamljena. Počasi smo se oddaljili od civilizacije. Pred vstopom v Bolgarijo smo še natočili gorivo. Tam sta nas pozdravila majhna kužka, ki sta prosila božanja in hrane. Kar kmalu se je nabralo polno majhnih kužkov, ki pa so prestrašeni in nič radovedno poležavali v ozadju. Po tem smo na meji zbudili carinike, ki so leno prizehali iz hišk. Nas poklicali po imenih, nekatera tudi malo spremenili ( Mateška - Mateja)… Po preverjanju naših osebnih dokumentov smo zaspano zehali in si želeli že našega cilja. Ko smo prečkali mejo, pa so se ceste spremenile v dolgo kačo, ki so jo stokrat prestrelili s šibrovko in jo je potem nerodni veterinar zakrpal kar z materialom za flikanje zračnic na kolesu. Pojavile so se siromašne hiške in velike ravnine. Maša je začela razvijati svojo domišljijo. O samotnih morilcih, ki strašijo po teh ravnih travnikih, ki so obdani z skrivnostno meglo in hiškami, ki jih gloda čas. Po pripovedovanju njene domišljije in ure, ki se je že nagibala proti 03:00 zjutraj, ni več imel nihče želje po ustavljanju za lulanje, kajenje, pretegniti sklepe ali dihanju svežega zraka. Tiho smo molčali in se vozili in vozili. Najbolj trudne je zvabil spanec v svoj objem, telo pa se je zložilo v pozicijo tetrisa.

12V vtičnica ni delovala, tako nismo bili niti prepričani, da bomo lahko uporabili garmin, kaj šele napolnili telefone če se izgubimo v tej samoti. Ampak sreča je na strani hrabrih in garmin je imel še nekaj baterije. Albert pa je že v Srbiji za vsak slučaj na bencinski črpalki kupil karto Bolgarije. Ampak kaj, ko je bil obvoz in smo skrenili spet na drugo cesto in se vozili in vozili. Ko je sonce že oddajalo malo svetlobe, smo prišli na eno od večjih cest, če lahko rečemo bolj pomembna cesta. Tam smo ob nepreglednih ravninah žita ob bencinski črpalkah raztegnili svoje sklepe, nekateri pa so leno zehali. Pot nas je vodila po cesti, ki je bila položena v nepregledno ravnino in nešteto lukenj. Tu so bila tudi zelo lepa polja sončnic, ki so s svojimi cvetovi začela iskati jutranjo sonce. Malo smo se čudili, kje so hribi, kjer so jame, ne pa ta ravnina. Potem smo skoraj vsi zaspali, razen šoferja in Katje, ki je ostala pokonci in skrbela, da šofer ne zaspi. Ko sem se zbudil, smo že bili v mestu Vratsa. Od mesta Vratsa smo še imeli 16 km v planine. Vratsa je zelo znan turistični kraj. Tu je raj za planince, plezalce, jadralne padalce, jamarje it…

Ob zaviti cesti, ki se je leno dvigala v hrib, smo lahko opazovali zarjavelo dvosedežnico, ki je propadala, mogoče zaradi pomanjkanja interesa ali nesposobnosti ali, kot v Evropi znano, kraji mestnih veljakov za propad vsega včasih dobrega. Ko smo našli kamp Ledenika, je bila že ura 06.00 zjutraj. Žiga je hitro izračunal, da je naša pot trajala 15 ur. Nekateri so šli iskati kavo, nekateri informacije, nekateri pa so samo leno zehali. Za kavo smo bili prezgodnji. Tako smo si ogledali plan obiskov jam za ta dan. Preučevali smo njihove načrte. Potem je kot strela zaokrožila informacija, da se že kuha kava in smo se posedli ob kavi. Ko smo popili, smo se šli prijaviti.

Ko smo se prijavljali, nas je ogovoril jamar iz Bolgarije. Rekel je, da če želimo, si lahko ogledamo jamo Barkite n. 8. Povedali smo, da smo bili celo noč na poti in če je jama lahka, ni problema. Je rekel, da ni panike, samo 2 uri. Hitro smo se pomenili, kdo gre kam, nabasali opremo, se postavili zraven terenskega vozila in čakali. Potem je prišel in rekel, da gremo. Vsi začudeni, kam? Rekel je: »Gor v hrib, 1 ura in 40 min hoje.«. Vsi smo se začudeno pogledali in pač zagrizli v to pot. Pot nas je vodila po zelo lepem bukovem gozdu, kjer se pasejo divji konji. V teh gozdovih živijo tudi volki, medvedi, zajci itd… pot je označena in je speljana krožno, namenjena planinarjenju v tem krajinskem parku. Na neki točki smo zavili iz poti in nadaljevali pot do vhoda v jamo. Bolgarski jamar nam je pokazal vhod in rekel, da lahko gremo notri, ko pride ena skupina ven, on pa gre malo naokrog in pride za nami v jamo, pot nazaj do kampa pa bomo našli, ker je označena in razhojena in ne bo problema. Ok, smo se oblekli in odšli v jamo. Jama je bila sestavljena iz poševne struge, ki je šla v globino do -200. Strugo so krasili zelo lepi jamski okraski. Med potjo smo se srečevali z drugimi jamarji, malo poklepetali in šli naprej. Puzali smo se čez ozke prehode, plezali po majhnih breznih.

Šlo nam je odlično, vmes smo se še najbolj pogumni spustili po toboganu ( https://www.youtube.com/watch?v=O8B2DHOsqmQ ). Spodaj pod tem delom so bili 4 jamarji iz Bolgarije in rekli, da nižje je še bolj strmi tobogan, kjer pa ne gre čez. Po gledanju tistega tobogana smo res videli, da je pot zelo zahtevna. Ampak dol sta že zlezla dva Poljaka, nam pa ni bilo jasno, kako. Ko sta se Poljaka vrnila, sta nam pokazala, kje se da stopit in pot dol je postala neverjetno lahka. Tako smo splezali dol vsi, tudi Bolgari, ki so se prej odločili, da je dol res nemogoče splezati. Do konca jame nismo prišli, ker nas je ustavil velik kamin, ki ga z našimi pojemajočimi močmi nismo mogli preplezati. Tako smo se vrnili in spet med potjo srečevali jamarje, tokrat skupino iz Romunije. Povedali so nam, da naj si ogledamo še eno zelo lepo dvorano, ki je nekje nad to vodno strugo. Imeli smo srečo in našli prehod v to prelepo dvorano. Ker smo splezali nekje na sredini te dvorane, nismo videli znakov, ki nam govorijo, da se je potrebno sezuti. Tako je prišel nam za hrbtom jamar, ki nas je vodil do jame in bil malo jezen, zakaj se nismo sezuli. Rekli smo, da nismo videli nikjer znakov. Seveda je mislil, da se norce brijemo iz njega, zato smo se hitro vrnili iz dvorani po tisti poti, po kateri bi načeloma morali vstopiti. Tam je bilo 6 znakov, ki so glasno govorili, da se je potrebno sezuti. Malo smo se spogledali in šli proti izhodu. V vhodnem rovu, nekje prvih 150 metrov, so se družili v jati komarji, ki so te v roju pospremili iz jame. Potem smo si malo odpočili, saj naš obisk ni bil samo 2 uri, ampak 4 ure.

Ko smo hodili nazaj proti kampu, smo se odločili, da gremo naprej po krožni poti, ki je daljša. Seveda se nismo odločili, po nesreči smo izbrali to pot in se vlekli čez gozdove. Kolikor smo prej hvalili te gozdove, se je naš besedni zaklad spreminjal, kot naši koraki, ki so se že počasi vlekli kot razkuhani špageti. Ampak še vedno v dobri volji, čeprav smo zašli iz poti in smo se morali vračati nazaj, nas je skupina ljudi, ki so nas že ob prvem srečanju skeptično gledali če vemo, kam gremo, usmerila v pravo smer. Po hoji skozi bukov gozd smo zagledali cesto - juhu. Uspelo nam je mimogrede narediti še krožno planinsko pot in bili smo kar ponosni sami nase. Ob 18:00 smo prišli v kamp, kjer smo poiskali ostalo ekipo, ki je bila med tem v Bistrets monastery »St. Ivan Rilski (Pusti) – Kasinetz«.

Sledilo je postavljanje šotorov. V koči Ledenka so bili tuši, kjer si se stuširal v zelo socialističnem slogu in lahko opazil tudi kakšnega lepega ščurka, ki je tekel skozi, da ne bi predolgo motil tvoje golote. Po večerji sta Bojan in Katja še uredila vse za prezentacijo, ki sem jo imel pozno večer. Pred mano me je navdušil Iranec, ki je predstavljal njihove jame. Lepote njihovih jam te res navdušijo. Predstavitev sem imel za mladeničem, ki je govoril o merjenju jam z i-phonom. Sicer zanimivo predavanje, ampak za nas, ki nismo vešči v tehnologiji, malo dolgočasno. Jaz sem prišel na oder, v 10. minutah odpredaval, jim povedal, da sem utrujen in oni so utrujeni in da jim želim lahko noč. Požel sem glasen aplavz. Potem smo se zavlekli v šotore in utrujeni zaspali.

Zjutraj so se najbolj pridni vstali in si šli ogledati jamo Reznyovete cave. Ostale nas je pregnal sonček s svojimi toplimi žarki iz šotorov. Lepo umirjeno smo se po balkansko usedli, pili kavo in zajtrkovali. Ker pa je bilo v tem vikendu nekakšno folklorno dogajanje, smo si lahko še pogledali stojnice, kjer so ponujali vse živo. Z Žigom sva ogled naredila zelo hitro, medtem pa so punce zato rabile malo več časa. Med našim ogledovanjem se je začela igra. Zaigrali so turški vpad, zajetje njihovih ljudi in požiganje vasi. Potem so prileteli Bolgari, jih postrelili in prerezali s sabljami. Za na konec so še udarili z topom. Zanimivo obujanje njihove zgodovine. Potem sem jaz moral iti na sestanek, ki je bil v mestu Vratsa. Tako smo se vsi odpeljali dol. Mene so pustili na zbirnem mestu, preostali del ekipe pa je šel na ogled mesta. Na sestanku se je določilo naslednjo gostiteljico, to je Grčija. Jaz kot Slovenec, ki mi ni bilo čisto jasno, kaj delam na sestanku, mi je celo uspelo v debati razrešiti Gordijski vozel in so bili zelo veseli za nas Slovence ter seveda Jamarsko zvezo Slovenije.

Potem je sledilo še kopanje v bližnjem potoku. V bližnji steni so imeli tudi trening jamarskih reševalnih manevrov, kar je Katja kot bodoča reševalka spremljala z budnim očesom. Ko smo prišli nazaj v kamp, smo si privoščili še ogled njihove turistične jame Ledenika show cave. Zelo dobro, cele poti so notri tlakovane s kamni. Imajo celo urejeno, da si začetni del lahko ogledajo invalidi. Jama je dobila evropska sredstva za razvoj, tako da so jo lahko uredili v zelo lep objekt, kot tudi njeno okolico in pripadajoč paviljon. V paviljonu so bile razstavljene zmagovalne fotografije iz natečaja na temo jam. Tam smo našli tudi sliko od Silvota iz JKČGP in njihovo Ledeno dvorano iz Snežne jame. Potem je sledil jamarski party. Tu smo se naučili plesati kolo na zvoke domačih dud. Navezali smo poznanstva z drugimi jamarji in se veselili ob dobri pijači in hrani. Potem smo se zavlekli v šotore, ker nas je čakala naslednji dan dolga pot domov. Nazaj smo se vračali mimo glavnega mesta Bolgarije, Sofije, ker smo tako hitreje prišli do lepše ceste. Med vračanjem smo si v Srbiji privoščili odlično kosilo in potem domov. Pot si je krajšal vsak po svoje, eni tako, drugi drugače. In spet smo zaključili odlično pustolovščino, ki nam bo ostala v spominu, kot bo želel vsak po svoje.

Jamarsko potovali smo: Albert Ličen, Bojan Jereb, Katarina Kotnik, Maša Čarf, Lea Pavrič, Jurij Vedenik, Žiga in Mateja Solar in jaz.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Maša Čarf in Lea Pavrič

Ni komentarjev:

Objavite komentar