27. oktober 2017

Nova jama, ki lahko pade v Brezno presenečenj

Slovenščina | English
18.10.2017, sreda.
V sredo smo se odpravili v novo jamo, katero nam je pokazal Zlatko, domačin teh hribov. Vhod se je odprl med urejanjem gozdne vlake. To je kar pogosto, da se odpirajo vhodi pri raznih izkopavanjih, kajti vse pod površjem je razpredeno v jamski sistem. V našem primeru se je vhod brezna odprl čisto na robu gozdne vlake in je na zelo neprijetnem mestu, kjer lahko vsak nabiralec gozdnih plodov ali napravljalec drv pade v jamo. Tako je bilo tudi nujno, da nekako čimprej zaščitimo vhod. Tako smo naredili mrežo, ki sedaj ščiti pred nezgodami. Ker je vhod sredi gozda, tudi ni strahu, da bi mreža izginila in se nekje tehtala zraven starega železa. Če pa bo izginila, pa naj mu bo dober dobiček.
Simon in Lea sta se lotila opremljanja, kajti bila sta zelo vesela, da lahko opremljata novo brezno, kjer lahko pustiš vsemu svojemu znanju na plano in jamo opremiš po svojem okusu. Pridružil se nam je tudi Martin, sin od Zlatkota, po katerem smo poimenovali jamo, saj sta nam jo pokazala in smo jima dali čast, da jo poimenujeta. Tako je dobila jama ime Tinčevo brezno nad Jeronimom. No, tako se nam je pridružil Martin, ki je pomagal nesti opremo, sicer pa je od začetka bolj gledal in se navajal na jamarsko družbo, kar je najbolj pomembno na začetku. Midva z Gregijem sva pa začela z merjenjem. Po 4 metrih spusta skozi ožji vhod se brezno zvončasto odpira in pridemo v lep malo večji prostor, kjer opazimo tipični prelom, po katerem se je razvijala jama. Jama je zelo lepo zasigana. Ko se spuščamo po krajšem melišču, pridemo do lepega siginega slapa, v katerega se je nekdaj ujela korenina, ki je izgubila bitko s kamnom in počasi odmirla.
Tu nato opazimo prehod v brezno, kjer po treh metrih pridemo v lep meander. Tu smo začeli gristi ožino, v kateri kamen pade v 6-metrsko brezno. Po odmevu lahko sklepamo, da je spodaj prostor, kjer se jama nadaljuje. To upamo, saj se jama nahaja malo nižje od Brezna presenečenj, na nadmorski višini 806 m. Sedaj smo namerili 24 metrov poligona in upamo, da bomo še dodali nekaj metrov. Seveda pa smo se zagnali v to jamo kljub veliko deloviščem, kajti če jo povežemo z Breznom presenečenj nekje na sredini, se bomo lahko izognili mnogim ožinam. No, bomo videli, sedaj še moramo nekajkrat v Brezno presenečenj. O tem pa že naslednjič! Jamarili: Simon, Lea, Gregi, Martin in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon

Ni komentarjev:

Objavite komentar