29. avgust 2016

Obisk Kanina 2016

Že četrto leto zapored sem šel na Kanin. Tokrat sem vzel zraven Filipa, ki je bil zaradi morja prikrajšan za tabor Vodotočnik 2016 in da je lahko doživel visokogorski kraški svet. Tako sva ob 19:00 uri v četrtek, 4.8.2016, štartala iz Mozirja proti Ljubljani, kjer sva pobrala še Sarana. Saran je prijatelj iz Tajvana, ki sedaj nekaj časa že živi v Ljubljani. Poklical me je, če je možnost, da lahko kdaj gre zraven na izlet in sem mu rekel, da se odpravljam na Kanin in če želi, naj pojde zraven. Tako smo bili trije, ki smo se ob pozni večerni uri peljali proti Bovcu.

Pot je potekala hitro dokler, se ni nad Bovcem končal asfalt in sem se z mojim nizkim avtom počasi prebijal proti Gozdecu, kjer smo parkirali. Ura je bila pol polnoč, ko smo začeli naše pešačenje proti jamarskemu bivaku. Noč je bila temna, samo zvezde so prelepo visele na nebu in nam dajale vedeti, da je čas počitka. Samo mi smo rajši hodili v počasnem tempu in se zavijali v naše sopenje v strmi hrib. Filip je ugotavljal, kako strašne posledice lahko ima morje na kondicijo. Jaz sem se trudil Saranu opisovati okolico, ki je zaradi teme dajala samo neznane obrise in njemu vprašaje nad glavo, kaj se trudim povedati. Bilo je že čez polnoč, ko smo prisopihali do izvira vode, ki je zadnji, ki ga srečamo na tej poti. Odložili smo težo nahrbtnikov in se odžejali z bistro mrzlo planinsko vodo.

Nato smo imeli še malo daljši postanek pri stari koči Petra Skalarja, kjer so imeli tabor Poljski jamarji, ki so nam postregli s čajem, ki je res pasal prepotenim telesom, ki jih je hladil gorski zrak. Tako smo bili že na pol poti in počasi grizli pot do bivaka. Ko smo skrenili iz markirane poti, smo lovili Reharjeve oznake. Od tu naprej se nam je strašno vleklo, kar ni in ni bilo bivaka. Zvezde so izginile za oblaki, kar nam je dalo skrbi, da ne bo začelo deževati. Potem nam je lajež Ripa dal vedeti, da smo pri bivaku. Prišli smo gor ob 04:00 zjutraj, se razbremenili bremena in se zavlekli v spalke ter trdno zaspali. V petek je se vreme pokvarilo, začelo je deževati in je deževalo celi dan. Tako smo se lahko pošteno naspali, saj smo obisk jame prestavili na naslednji dan. Ta dan smo prebili v druženju, čvekanju itd… Razen zvečer, ko se je nehalo deževati, smo odšli v Novomeški bivak na obisk.

V soboto smo se prebudili v sončnem vetrovnem vremenu. Ena ekipa se je odpravljala v Skalarja, drugi smo se pripravili za Huevos. Ob pol enih smo vstopil v jamo Filip, Damjan, David in jaz. Šli smo širiti v del jame Nije nam hladno. Tu je prepih zelo močan in nakazuje na veliko jamo. Pot do dol se giba skozi manjše ožine, ki se odpirajo v brezna in tako dalje. Ko smo spraznili baterijo od vrtalke, smo še pojedli klobase, ki nam jih je prinesel Damjan, po katerih se je potem rigalo čez vsaki ozki del. Vso pot gor sva si s Filipom krajšala čas s prepevanjem delčkov pesmi, saj nobene nisva znala cele. Slišati je bilo bolj neki kruljeni mix komadov. Ven smo prišli ob 19:00 in šli do bivaka, ki je oddaljen od jame samo 15 min. Tam sta že bili Jerica in Katarina. Tudi ostalih se je že nabralo toliko, da je bila kar gneča. Zgoraj nas je spalo 11 in smo bili kot sardelice v konzervi. Jaz sem spal pri steni, skozi katero je pihalo in sem imel občutek, da se vso noč vozim z motorjem. V nedeljo je veter že malo ponehal in je bilo res prijetno malo čilati.

Jerica je z Andrejem in Mitjo šla v Huevos, kjer so preopremili neki del in nato nadaljevali z delom v Nije nam hladno. Ko je Jerica prišla na površje, smo se pred odhodom še najedli čevapčičev, ki so se pekli že od petka. Tabor je bil glede hrane res gurmanski, kar se v veliki meri lahko zahvalimo Reharju, ki je priskrbel ogromno hrane. Potem se nam je čas iztekel in lahko smo zložili opremo v nahrbtnike ter se poslovili od raziskovalcev Kanina, ki še ostajajo zgoraj in se borijo za nove metre. Sedaj sta lahko Filip in Saran tudi pri dnevni svetlobi opazovala lepote narave ob poti in razglede, ki so se nam odpirali. Videla sta tudi vsa brezna, ki smo jih prečili. Dol smo priskakljali hitro, malo večji postanek je bil pri stari koči Petra Skalarja in vodi.

Pot do Bovca pa je bila zaradi polnega nizkega avta utrujajoča, tako za avto, kot za mene šoferja. Na nekaterih mestih sem moral potnike raztovorit, da sem zlezel čez kamenje. Najbolj sta me še ujezili dve stari teti, ki sta za mano prišibali z reno petko in histerično mežikali z lučmi, ko sem jima dal prostor, sta me prehiteli z jeznim pogledom, ki je pravil, kaj za vraga delam tu? Res strašni ljudje, ampak lepi spomini na še en prelep obisk Kanina, ki se je končal za mene v poznih večernih urah, ko sem prišel v Maribor v objem dišeče drage z odlično pozno večerjo. Ko sem se stuširal, pa sem se lahko k njej stisnil tudi v postelji in zaspal, ko polh. Iz Štajerske smo obiskali jamarski tabor na Kaninu: Filip, Saran, Jerica, Katarina in jaz.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Katarina in Filip

1 komentar: