09. maj 2016

Čiščenje narko brloga in Kožnega brezna

V soboto, 23.4.2016, smo se odzvali vabilu občine Šoštanj, ki je organizirala čistilno akcijo. Ker smo se ne dolgo nazaj potikali v Penku in Lokoviški jami, smo opazili dve lokaciji, ki sta bili za očistiti. Seveda se je vse vklopilo na ta dan, ko je bila čistilna akcija. V občini je več drugih krajev, kot na primer Topolšica, iz koder izhaja naš klub. Da tudi tam nismo manjkali, je poskrbel Slavko, ki je pometel cesto po Lomu. Naša ekipa pa je šla najprej proti narko brlogu, ki se je nahajal zraven železniškega predora na relaciji Šoštanj- Paška vas. Tu je nedokončani tunel, v katerem so si ustvarili svoje domovanje ljudje, ki zaidejo v drugi svet. Ker so bili odpadki stari, je to moglo biti nekaj let nazaj.
Notri smo že ob prvem ogledu opazili igle, zato so nam na občini priskrbeli proti vrezne rokavice, ki so nas ščitile pred možnostjo pika z iglo in okužbo s kakšno boleznijo. Notri je najprej bilo polno pene, ki jo ponavadi najdemo v kakšnih vzglavnikih. To je ležalo na začetku, zraven pa nekaj igel. Ko smo pospravljali peno na kup, se je začel odkrivati vonj po urinu. Zelo neprijetno delo. Veliko je bilo steklovine in tablet, kar smo previdno spakirali v vrečke. Zanimivo je bilo, ko sta Lea in Žiga našla vrečko infuzije z cevko. Dokaj čudne zadeve so ležale tu notri: igle, priprava za infuzijo, tablete itd… Lahko si je tudi kdo iz bolnišnice Topolšica delal zaloge, mi pa smo spet s prstom pokazali na narkomane, kdo bi vedel to resnico. Težava je v tem, da je to ob robu ceste in bi hitro lahko otroci našli zanimivo mesto za raziskovanje, ampak zelo nevarno mesto za igranje. Da nismo gledali na vso situacijo tako negativno, smo opazovali, kako hitro se dela siga v predoru in to zelo lepa, kmalu se bo ta umetno ustvarjen košček na Zemlji spremenil v pravi jamarski raj.
Potem smo šli do luknje, ki je pred Lokoviško jamo. Tu smo nazadnje opazili, da so se spet nabrale smeti. To luknjo so že čistili pred 10 leti, ko so ven potegnili za 2 prikolici smeti. Večina je bilo živalskih kož, zavitih v vrečko in vrženo v naravni hladilnik, kjer rabijo veliko časa, da se razkrojijo. Vhod v to luknjo je 4 metre globoko brezno. Zraven sem imel tudi merilni komplet, ker nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Ko sem vstopil, sem videl, da ima jama več manjših rovov in da je celo lepo zasigana. Po pomoč sem poklical Alenko, ki se že odlično spozna na risanje. Ocenila je, da je jama primerna za registracijo in sva začela.
Zaradi več rovov se je merjenje zavleklo in ostali del ekipe, ki so ostali zunaj, so šli na ogled Lokoviške jame. Žiga in Lea sta celo jamo temeljito prelezla, ostala jima je le ena luknja, za katero sem vedel, da se ne bosta spustila v njo. Imel sem prav, nista šla notri. Z Alenko sva ta čas zmerila jamo. Namerila sva kar 19 metrov. To je več rovov, ki se končajo, razen eden rov se v zelo ozkih dimenzijah nadaljuje v dva kraka. V ta ozek rov se je kasneje spuzal Žiga, naprej pa ni šlo. Tudi prepiha ni zaznal. Res pa je, da je dan bil oblačen in se je pritisk malo izravnal in težko bi bilo pričakovati prepih.
Ker v to luknjo mečejo kože in ostale živalske klavne odpadke, je Žiga predlagal, naj bo ime v zvezi s kožo. Dodalo se je brezno in luknja je dobila ime Kožno brezno. Nato nas je Janko opozoril, da se bo golaž v Šoštanju ohladil in smo pohiteli, da ne bi se to res zgodilo. In še res smo prišli zadnji ter tako zaključili čistilno akcijo. Zaključna misel ali ideja: Zemljo tistemu, ki jo obdeluje in neguje, ne onesnažuje. Ampak potem se že pojavi vprašanje, kdo sploh ostane, razen živali? Jamarili in čistili smo: Valerija Petrič, Alenka in Grega Jelen, Lea Pavrič, Žiga Solar, Janko Stropnik in jaz.


Maks Jamski; Foto: Lea Pavrič

Ni komentarjev:

Objavite komentar