11. december 2016

Veternica – v Zakristijo do pritoka Podgrajščice v jezero

Letos smo imeli že kar nekaj merilnih akcij v Veternici in slednja je bila že šesta. Dobili smo se v petek, 25. novembra 2016, ob 12. uri. V načrtu je bilo najprej, da se nam na akciji pridružijo kolegi Madžari, ki so nas zopet obiskali, a so potem prišli šele proti večeru. Kljub temu smo se odločili, da nadaljujemo z meritvami. Najprej nas je malo presenetil vhod v jamo, ki je bil zatrpan z listjem in mivko vse do kamrice Kapelica. Prejšnji konec tedna je bilo na tem območju obilno deževje. Nekatere reke in potoki so bili tik pred tem, da se razlijejo po poljih in travnikih. Tudi Podgrajščica je imela višji vodostaj. Tokrat smo odšli do jezera in splazili desno od mesta, kjer po navadi nastajajo skupinske slike, ob stenah in čereh do rovov, ki jih je na prejšnji akciji raziskoval Gregi. Prišli smo do roba jezera, na desno se je v žlebu že odpiral nov rov. Rov se na koncu nadaljuje v dva manjša rova. Po prvem se je stlačila Lea in se kar pošteno namučila. Tako smo to ožino poimenovali Lein prehod. Z Maksom pa sva nadaljevala po drugem rovu, ki je sicer bil širši, a z obilo blata, kar je oteževalo plezanje navzgor. Tako smo ta del poimenovali Blatni prehod. Oba rova pa vodita v večjo dvorano, ki ji kar ni konca. Dvorana nas je zelo presenetila, saj nismo na tem delu še nikoli raziskovali in smo predvidevali, da se rov konča in da je to to v tem delu. Ugotavljali smo tudi, kje po tlorisu se nahaja ta dvorana. Ker je verjetno nekje zadaj za Kaminom Zmede, ji je Maks dal ime Zakristija. Tudi zato, ker dvorane in rovi v Veternici imajo imena po skoraj že vseh delih v cerkvi.

Dvorana ima dve nadstropji. V zgornjem nadstropju se nadaljuje z dvema rovoma. Prvi zahodnejši je zatrpan s prodniki in se kmalu tudi konča. Drugi rov, skozi katerega se je bilo treba spuzati, se je pokazal za bolj obetavnega. Na koncu tega smo prišli do stopnje in zopet malo večje sobane. V zgornjih prostorih sta dva manjša rova, ki pa se nadaljujeta v zelo ozek neprehoden del. Spodnji prostori pa so nas navdušili. Splaziti se je bilo potrebno skozi ožino, zapolnjeno s podornim gruščem. Z Leo sva se smuknili čez, Maks pa si zaradi grušča ni upal, saj bi ga lahko med prebijanjem čez premaknil in nas vse zasul. Tako sva si z Leo ogledali prostor spodaj in našli en del potoka, ki odteka v jezero. To je vidno nekaj metrov stran, če se spuzaš skozi spodmol. Potoka je vidno zelo malo, priteka iz pod skale in odteka v miniaturnem kanjonu do jezera. Okoli pritoka je navpično navzgor skala oblikovana v okoli 1 m visok erozijski lonec, ki ga je voda oblikovala s turbolentnim tokom. Ker Maksu potok ni dal miru, je pričel očiščevati podorno gradivo. Prehod smo tako naredili varnejši. Kako bomo sledili potoku na površje, pa smo pustili za naslednjič.

Podgrajščica je reka ponikalnica, ki v svoji strugi večkrat ponikne. Proti Tešovi pod nekdanjim mlinom prvič ponikne in se nato zopet pojavi v izviru na začetku vasi Jeronim. Nato dolvodno še večkrat ponikne, kar je odvisno tudi od količine padavin. Izvirov pa v tem delu ni. Razen jame Veternice, kamor se verjetno vse steka, ampak zaenkrat še ne vemo kje (razen seveda vhoda v jamo). Ker se je v Veternici nabralo že toliko rovov in dvoran, ki se prepletajo, smo tudi dobili idejo, da ko bo jama dokončno narisana izvedemo orientacijo za tiste, ki niso sodelovali pri merjenju. Tako bodo videli, da je v tej jami veliko prostorov, čeprav se na prvi pogled ne zdi nekaj posebnega. Ampak zdaj vemo, da je pravi labirint.

Raziskovali smo: Lea Pavrič, Maks Petrič in Alenka Jelen.

Zapisal: Alenka Jelen; Foto: Lea Pavrič

Ni komentarjev:

Objavite komentar