03 februar 2019

Ni zime ob toplem prepihu



20.01.2019, nedelja.

Vremenarji so napovedali lepo mrzlo nedeljo. Odločili smo se, da gremo v Jamsko savno, ker tam ne bo mraza. Na parkirišču nas je že čakal Risto, da hitro smuknemo v hladne kombinezone in gremo novim spoznanjem naproti. Najprej smo še pogledali novo jamo z imenom Šicen graben. Ko smo se približali skalni gmoti, kjer se nahaja vhod, smo se razdelili. Eni so šli še pogledat skale, če se skriva še kakšen vhod v jamo, kajti vse je razjedeno in vse od najdbe te jame nismo imeli časa pregledati vsega terena. Ko sem se približal vhodu v Šicen graben, me je presenetil res močen prepih iz jame. V spominu sem imel od prvega pregleda, da bi mogoče eno skalo odmaknil in pogledal naprej po kanalu za nadaljevanje. Seveda je od najdbe minilo eno leto in spomin me je prevaral. Ko sem se zbasal v jamo skozi ozek vhod in se spustil do male kamrice, od koder se vidi kanal naprej, ni bila napoti samo ena skala, ampak več skal. V jamo je prilezel še Gregi in v tisti ozki kamrici sva razmišljala, koliko bi bilo potrebno, da bi lahko sledil prepihu, ki je pajčevino razmetaval sem in tja. Pravi ventilator. Sva rekla, da pride to drugič na vrsto, sedaj je Jamska savna prva, potem pa še kdaj potisnemo nos v to jamo.
Tako sem vso opremo, ki sem jo zvlekel v jamo, lahko spravil nazaj ven. Potem sta prišli Alenka in Lea in se lotili merjenja. Namerili sta 11 metrov. Lea je rekla, da je že dolgo ni tako prepihalo v jami. Najbolj zanimivo je, da tukaj prihaja ven hladen prepih, iz Jamske savne, ki leži višje, pa topel. Je pa Alenka ugotavljala, da Jamsko savno lahko tudi segreva zemlja, ki je na stenah meandra, Šicen graben pa je iz skal. Potem smo šli višje do Jamske savne. Jamsko savno sestavlja en meander, ki se mu je na enem delu sesul strop in zato na tem mestu sedaj lahko vstopamo v jamo. Kot sem že omenil prej, meander je obložen z zemljo, zato jo lepo počasi krušimo iz sten in si delamo prehod. Na enem koncu smo prišli že naprej 8 metrov in počasi se spuščamo dol. Na drugi strani smo na zadnji akciji prekopali toliko naprej, da smo na tej akciji lahko nadaljevali s kopanjem navzdol. Tukaj se namreč moramo prebiti na dno meandra in šele nato nadaljevati po njem. Tudi tu sem imel v spominu, da še čisto malo in lahko bomo nadaljevali. Po pričetem delu se je izkazalo, da sem si slabo zapomnil. Ko se mi je zazdelo, da bo prehod zadosti širok, je Risto poklical na malico in nas z vonjem klobas zbezal iz jame. Ob odlični kulinariki smo razdirali vse mogoče pomisleke, kaj nas čaka tukaj.
Temperaturo je Gregi izmeril v jami 15°C, kar tudi povzroča, da se iz jame vali para v teh hladnih dneh. Nato sem Leo prosil, naj testira prehod. Ko se je spuščala do dna meandra, je že ugotavljala, da ni še zadosti prehodno. Ko pa je nižje komaj obrnila čelado in poskusila pokukati naprej, je rekla, da še bo potrebno kopati, da je preozko. Povratek nazaj gor je bil še bolj naporen, saj za dol ponavadi pomaga gravitacija. Ko je prispela ven, nisem veliko spraševal ampak se lotil širjenja. Na drugi strani je tudi šlo odlično, Alenka in Gregi sta prodirala naprej. Uroš pa je širil začetne dele, da je povratek lažji. Mogoče Uroš namenja toliko pozornosti širjenju začetnih delov, ker ne zaupa najbolj stropu, ki ga sestavlja zemlja, prilepljena na skalo. Pripravlja si teren za hitri pobeg. Risto je med tem šel preveriti en dihalnik, ki je od jame oddaljen cca. 100 metrov. Malo je odmaknil kamne in našel je večji kamen, ki zapira nadaljevanje. Tako je pokazal Urošu in Lei lego, da se ve za naslednjič. Po končanem kopanju sta Lea in Alenka izmerili jamo. Nekaj prijetnih uric raziskovanja v tej jami nas čaka, da ugotovimo skrivnost dihalnikov na tej strani Slomnika, kjer piha ven, zgoraj v Jami na Slomniku pa srka notri.

Raziskovali smo: Risto, Alenka, Gregi, Lea, Uroš in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Gregi, Risto

Ni komentarjev:

Objavite komentar