15.-17.02.2019, petek – nedelja
Koledar aktivnosti 2019 smo že pridno pričeli polniti z rednimi raziskovalnimi, kopaškimi in merilnimi akcijami. Da pa dosežki lanskega leta ne bi odšli prehitro v pozabo, smo se v petek, 15.2.2019, dobili v Domu krajanov v Topolšici, kjer smo lahko prisluhnili predsedniku ŠJKPT, ki je predstavil naše delo v preteklem letu. Še enkrat smo se sprehodili skozi vse novoodkrite jame, nove dele jam, načrte in fotografije. Plodno leto se kaže v naslednji statistiki: 30 novih jam, 1.126 m novega podzemlja, pri tem pa je aktivno sodelovalo 25 različnih udeležencev. Vsak od nas je košček mozaika, ki tvori čudovito sliko!
Res prelepo sončno nedeljo smo izkoristili za nadaljevanje s kopanjem v Dihalniku Keramika. Nekako smo dobili tudi idejo, da bi jih nekaj poskusilo srečo in bi prečili sifon ter šli v Maroltovo jamo. Lea mi je javila, da Globočka na Vranskem teče po strugi, kar je znak, da so vode visoke. Namreč, če je suša nekaj dni, ta potok presahne.
Ampak malo optimizma je še bilo. Ko smo se pripeljali do parkirišča in šli do Maroltove jame, smo videli, da se je naredil že sifon na začetku jame in je optimizem skopnel za nekaj procentov. Kljub vsemu sta Žiga in Gregi želela poskusiti srečo in sta smuknila v neopren. Ostali pa smo šli višje v hrib do Dihalnika Keramika. Ta dan smo želeli poskusiti spet delati z udarnim kladivom. Gregi je prinesel star traktorski akumulator, ki je dovajal elektriko za »štemarco«.
Lea je šla prva noter in pričela z delom. Po veselih vzklikih smo vedeli, da ji gre delo dobro od rok. Kamenje, ki je bilo napokano, je letelo v lepih kosih in večalo rov. Zunaj pa sta se zelenca Tilen in Blaž pripravljala, da bosta zakurila ogenj. Če bi živela v kakšnem drugem času ali pa če bi bili mi na smrt odvisni od ognja, bi že trikrat prej umrli.
Nikakor jima ni šlo, vejice sta prinašala kot lastovke za gradnjo gnezda, a prave ideje za dokončanje nista imela. Med njunima pripravama na ogenj sta se iz Maroltove jame vrnila Gregi in Žiga. Drugi sifon je do stropa zalit in nista ga mogla prečiti. Tako je Žiga, ki vedno zakuri ogenj pred Keramiko, dal zelencema poučne lekcije in ogenj je zagorel.
Med tem pa se je Lea vrnila in poslali smo najmlajše, da očistijo kamenje, saj se oni najlažje obračajo v tem ozkem rovu. Potem smo se menjavali en čas Lea, Uroš in jaz, fanta pa sta čistila in našpičila palice za malico. Zunaj so se ravno začele peči klobase, ko sta se Alenka in Mateja vrnili iz pregledovanja okolice. Verjetno ju je privabil znani vonj po dobri domači hrani, ki jo je prinesla Alenka iz domače kmetije! Sonce je segrevalo zemljo in je bila prava idila preživljati nedeljo v dobri družbi in s pečenimi klobasami. V Dihalniku Keramika pa smo tudi dosegli krasen napredek. Sedaj nas je ustavil strop, ki se je zelo znižal. Zadaj pa se vidi še nekaj ozkega rova. Prepih je bil odličen. Mogoče pa nam uspe že to leto se prebiti v Maroltovo jamo.
Prvi odstavek Zapisala: Lea, druga napisal: Maks Jamski ; Foto: Lea
Ni komentarjev:
Objavite komentar