13.3.2021, sobota
Že dolgo smo želeli pogledati za novimi jamami v soteski Penk. Soteska je na nekaterih mestih ozka, ampak še vedno dovolj široka, da skozi njo tečeta železnica in cesta. Naš cilj je bil, da si pogledamo hrib proti Skornem.
Ko smo se pripeljali pred železniški tunel, sta nam v oči padla dva kuclja. S Kajem sva šla čez most na pregled terena. Nisva dolgo hodila, ko sva začela opažati polno malih rovov. To je bil znak, da sva na pravem terenu. In nisva hodila dolgo, ko sva opazila jamo. Poklicala sva Leo in Pio, ki sta šli do brvi, kjer sta prečkali Pako in počasi prišli do naju. Midva nisva mogla predolgo čakati na mestu, zato sva si skrajšala čas tako, da sva šla puncam naproti in skupaj smo se vrnili do jame. Ravno smo oblačili kombinezone in pripravljali opremo za merjenje, ko se je pridružil še Simon. Hitro nas je našel, saj smo bili samo na drugo strani.
Kai je šel prvi v izvidnico. Sedaj je postal že pravi izvidnik, vedno gre naprej in preveri jamo. Vrnil se je z dobro novico, da jama bo 10 metrov, samo polno je žuželk in je prava gužva, zato raje gre ven. Potem sta v jamo šli še Lea in Pia. Za Pio je to njena druga jama in prva, kjer je pričevala njeni najdbi, zato smo ji dali možnost, da jamo poimenuje. Modro je ugotovila, da si mora najprej jamo ogledati, jo spoznati, preden ji bo lahko nadela pravo ime. Tako je med ogledovanjem jame že dobila idejo in jo poimenovala Žuželkin rov.
Med merjenjem se nam je pridružila še Alenka. Izmerili smo 10 metrov zelo lepo oblikovanega vodnega rova. Na sredini ima lep mostiček, pod katerim zlezemo, tik za njim pa so lahko mlade Podlasice vstale pokonci. Med merjenjem je Simon pregledal okolico in ni našel nobenih drugih jam. Tako pojedli vse tri vijolične čokolade šli do brvi, kjer sta prej prečili Pako Lea in Pia. Gre za zelo zanimivo brv in prečenje je prav posebna dogodivščina.
Med hojo mimo hiš smo se ustavili pri ljudeh, ki so že pridno pričeli s spomladanskimi opravili in dobili smo namig še za eno jamo. Zavili smo nazaj po cesti proti Šmartnemu, kjer naj bi bila pri starem kamnolomu še ena jama. Tako smo štorkljali z jamarskimi kombinezoni po Penku. Simon je že na daleč videl vhod. Kmalu smo se že vsi zbrani čudili zelo zanimivi jami.
Vhod se elipsasto odpira pod steno. Skozi vhodni del teče manjši potoček, ki je najverjetneje bolj živ v času padavin. V sami notranjosti vidimo, da je jama nastala v konglomeratu. Če slediš potočku, prideš do zelo lepega kotlička, ki je bil poln vode. Od tu se rov nadaljuje in cepi v dva dela, ki se kar kmalu združita in nadaljujeta v neprehodni razpoki. Notri sta s stropa visela dva mala podkovnjaka. Jamo smo poimenovali Zijalka v Penku in namerili smo 14 metrov. Z dobrim izkupičkom raziskovanj smo se vračali do avtov, veseli, da smo v naši matični občini Šoštanj prišli do novih odkritij. Sedaj je v Penku že 9 jam. Verjetno se skriva še kakšna jama in z veseljem se bomo še vrnili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar