26 november 2018

Operacija v Breznu presenečenj in šli smo že čez 1000 metrov



18.11.2018, nedelja.
Zopet se je našla nedelja, da zavijemo v Brezno presenečenj. Iz neba so preletavale snežinke in mraz je silil, da čim prej smuknemo v zavetje tople jame. Upali smo, da bo v njej zopet 11°C kot nazadnje. Vode je bilo za razliko od prejšnjega obiska malo več, saj je za nami nekaj deževnih dni. Gregi in Lea sta zavila v Plac za Podlasice in z močnimi lučmi presvetlila prostor, če se bi le morda našlo kakšno nadaljevanje. Dodobra sta prehodila razpoko, zlezla na vrh skalne gmote, okoli katere poteka meander, ampak se ni našlo nič novega.
Midva z Alenko sva nadaljevala z merjenjem. Sedaj sva v Usranem klancu izmerila vse stranske dele, tako sva se lahko po Erozijskem rovu pomaknila naprej po jami in sledila vodi. Ker smo veliko časa preživeli v teh zgornjih prostorih, kjer smo našli veliko stranskih fosilnih pritokov in imeli veliko dela z merjenjem, sem že pozabil, kaj točno sledi. Erozijski rov se konča in nadaljuje se dvorana, ki smo jo poimenovali Dvorana jamskega modreca v spomin jamarju, ki je med eno od raziskovalnih akcij na veliko modroval in mi smo ga poslušali z začudenimi ušesi in očmi, ki govorijo: »tip, kaj pa tebi ni jasno«. V Dvorani jamskega modreca pod stropom dvorane se je videla luknja in vhod v rov. Obrnil sem se nazaj in šel poklicati Leo in Gregija, če sta že končala. Razopremila sta kamin, ki vodi v Plac za Podlasice in prišla do nas, kjer sta izvedela, da nam je padla iz spomina ena luknja, ki bi bila za raziskati.
Problem je, ker polovico dvorane tvori tuf, kjer zabiješ fikse kot v maslo, kjer pa je nekaj malega apnenčaste stene vmes, pa je vse nalomljeno. Ker je lažje načrtovati, če imaš poln trebuh, smo si naredili malico. Po malici sva z Alenko nadaljevala z merjenjem in sledila vodi. Gregi in Lea sta pa pričela s plezanjem. Ker se je tuf močno rušil pod njunimi nogami, se je Alenka, ko je dol zgrmelo blato, za las skrila med skalo in našla zaklon.
Potem sva hitro pobegnila naprej po strugi, kjer sva prišla v križišče meandrov in tista dva pustila v miru, da sta plezala po zelo težavni steni. Za Dvorano jamskega modreca se prične del z imenom Trikotnik in nad njim je pravo križišče meandrov, ki jih nikoli nisem opazil, saj smo tukaj vedno hiteli mimo. Del se imenuje, ker je bil tu nekoč trikotnik (sedaj ga ni več, ker sva z Rokom, ko sva širila ozke dele po jami, tudi tega razširila), ki je tvoril zelo ozek prehod. Če si se mu hotel izogniti, si moral splezati višje in se skobacati čez skalo ali pa zlesti pod njim, če si bil zelo droben. Ko smo jamo leta 2012 začeli na novo opremljati, smo bili v njej Šajtegelj, Mojca in jaz. Ko smo se vračali iz spodnjih delov, je Boris smuknil skozi trikotnik, jaz, ki sem velik, sem splezal čez kamen. Mojca, ker je bila nekje vmes, pa ni mogla ne po zgornji stani, ker je premajhna, ne po spodnji, ker je bilo preozko. Pošteno se je namočila, da je prišla čez, ko sva midva s Šajteglom kar nekaj časa sedala in jo čakala.
No, nad to skalo sem sedaj zlezel v meander, za katerega sem mislil, da se obrne nazaj v jamo, ampak sem zlezel naprej in prišel do vode. Kmalu sem spoznal, da gre za tretji pritok vode v to jamo. Ko se mi je pridružila Alenka, sva poskušala poglobiti kanal, da bi zmanjšala bazenček na dnu ožine, za katero se ta meander nadaljuje. Uspelo je, da sva ga znižala za 2mm, kar pa je bilo še vedno premalo, da bi na drugo stran prišel suh. Ampak radovednost je bila večja, potegnil sem se po vodi in na drugi strani je prostor velik, da lahko normalno stojiš.
Nadaljuje se za drugo ožino, ampak bi bilo potrebno se uleči v vodo, kar pa ni bilo toliko mamljivo. Naslednjič prinesemo neopren in sledili bomo temu pritoku, saj imamo možnost, da pridemo v drugo jamo, če bo meander zavil stran od znanih delov. Tretji pritok sva poimenovala Spomin na Irsko, saj tam velja v jamah, da samo »sledi reki« oz. »folow the river«. Potem sva zlezla v nasprotni meander, ki je tudi samostojni in pride v to zmešnjavo. Tudi v tem najdemo kalcitne kristale. Gre pa za fosilni del, saj je suh, ampak nabit z zemljo. Alenka mu je nadela ime Grbinasti meander. Tako sva izmerila do vstopa v Meander, kot so ga poimenovali prvi raziskovalci. To je do te točke najožji meander v jami za napredovanje naprej v nižje dele jame. Zaslišala sva krike Leje in Gregija, da naj prideva pogledati, kaj je tam zgoraj v luknji nad Dvorano jamskega modreca. Stena je bila res težka za opremljati, saj je sestavljena iz nesprijete kamnine, ki jo zlahka zlomiš z roko. Po težavni steni sta uspela najti nekaj za silo primernih mest za začetna sidrišča, ko sta prišla bližje luknji, se je pa že pojavila apnenčasta stena, kjer sta lahko naredila sidrišča, ki sta jim zaupala.
Splezala sta v meander, dolg 30 metrov. Visok je 10 metrov in počasi se strop zniža. Konča se s prelepo oblito steno s sigo. Gre za prostoren del, ki zavije nazaj proti Placu za Podlasice in ne kot smo mi mislili, da se obrača v smeri vode. Tudi v tem meandru najdemo kalcitne kristale in sestavlja ga apnenec. Tik pred vstopom v ta meander se dvigne visok kamin, ki pa nima nadaljevanja. Poimenovala sta ga Meander kirurga in asistenta, saj je plezanje je potekalo res usklajeno kot kirurška operacija, kjer doktor operira, asistent pa mu podaja orodje in ponudi svoje telo, da ga pohodi, saj stena ni dopuščala veliko manevrskega prostora pri plezanju.

Po sistematičnem merjenju Brezna presenečenj smo tako že izmerili 1044 metrov poligona in 160 metrov globine. Nismo še niti na tretjini in dobili smo že veliko stranskih rovov, preplezali veliko oken in še si obetamo kakšnih novih presenečenj na naslednji akciji, za katero upamo, da bo še to leto čeprav nas sneg straši, da zasuje cesto do jame.

Raziskovali smo: Gregi, Alenka, Lea in jaz.
Zapisal: Maks Jamksi ; Foto: Gregi Jelen

Ni komentarjev:

Objavite komentar