Nedelja, 25.11.2018
Po res dolgem času smo se odpravili v Kebrovo luknjo, kjer se še vedno trudimo, da bi jamo poglobili iz sedanjih -130 metrov. Zbrala se je pisana druščina iz vseh koncev Slovenije. Moram priznati, da mi je najbolj všeč bil Lukov prijatelj Jernej, ki je z nami bil prvič in je s sabo prinesel lopatko. Zelo pohvalno in v veselje je se podružiti s takimi ljudmi.
Ko smo se pripeljali na planino Golte, je bilo vreme res kislo in nas je gnalo hitro v jamo, kjer so naše lučke posvetile v prelep podzemni svet. S sabo smo imeli tudi začetnika Luka, ki je bil na vrvi prvič že v »Podgrajskem kevdru v čereh mladega jamarja«. To je 5 metrov globoko brezno v Veternici. Takoda sva naredila hitro ponovitev in se je že pogumno spuščal v globino. Dol je šlo brez problema, kako bo šlo gor, pa se na tem mestu še nismo preveč obremenjevali.
Kljub padavinam jama ni bila preveč mokra. Ko smo se vsi zbrali v Rekordni dvorani, smo odvrgli pase in se pripravili na kopanje v Rovu novega upanja. Gregi je postavil sistem žičnice, ki pomaga pri izvleku izkopanega materiala. V luknji kjer kopljemo, je bilo veliko blata, ki smo ga metali v 30L Jupolov ajmer. Zelo nepraktična odločitev za izbiro tega vedra, saj je bilo zelo težko ga vleči po klančini.
Kopanje nam je šlo odlično izpod rok. Med blato je bilo pomešanih kar nekaj netopirjevih in ostalih manjših kosti, ki jih je voda odplaknila izpod površja v jamo. Zato tu tudi kopljemo, ker voda odteka v ta podor. Kopamo ob robu stene, previdno, da nas ne bi zasulo. Nekaj skal sva na enih od prejšnjih akcij s Filipom že zavarovala z verigo, tako da je vsaj glava pomirjena med delom.
Po odkopanem blatu je postalo veliko boljše za kopat, saj se ni več toliko pacalo in več je bilo kamnov. Po tej dobri novici smo si privoščili malico. Nato je v luknjo šel Jernej s svojo lopatko. Same pohvale so letele. Da imamo zelo dobro delovišče, kjer je kopanje prava romantika. Takšna pohvala, da nam je bilo hudo bilo reči, da se moramo počasi prestaviti na površje.
Dosegli smo na tej akciji vsaj to, da smo se rešili blata. Videli smo, da se bomo lahko pomaknili še bolj pod skalo, da se malo veča prostor, kako, pa bomo videli na naslednji akciji, ko bomo zopet ven dali nekaj ajmrov materiala. Ven smo pokukali v temo in še megle so se leno vlekle sem in tja. Na avtih pa nas je čakalo presenečenje. Za brisalci avta je bila čokolada in keksi. Hvala tistim, ki na površju mislite na nas in nas tako lepo posladkate.
Raziskovali: Bor, Luka, Jernej, Gregi in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Luka in Gregi
Ni komentarjev:
Objavite komentar