11.11.2018, nedelja
V nedeljo je Slavko predlagal, da gremo pogledati stanje snega v jamah VT-2 in VT-1. VT-2 je 100 metrov globoka jama, VT-1 pa je zraven nje, ampak je dosti manjša. Takoj smo zgrabili to idejo in izkoristili še zadnje tople jesenske dni. Peljali smo do planine Ravne,kjer smo parkirali, se opremili z nahrbtniki in začeli počasi gristi v hrib.
Hodili smo nekaj časa po planinski poti, nato pa kar hitro zavili na stransko pastirsko pot. Hoja ni bila naporna, šli smo malo gor in malo dol. Iz te idile smo nato zavili v borovce. Tako smo po levi in po desni premagovali borovce, dokler nismo naleteli na novo brezno. Zelo zadovoljni smo metali vanj kamenčke, ampak čas je bil, da nadaljujemo pot. Slavko nas je kmalu rešil poti po borovcih in našel pot, ki je bila skrita med borovci. Nad nami pa je pihal močan veter in tulil na vso grlo.
Edini resni vzpon je bil po zelo strmem melišču, ki nas je pripeljal do lepega razgleda. Najprej smo videli Križevnik in vse do Bernardove domačije pod Tirskimi pečmi. Nato je Slavko moral malo pobrskati po spominu. Je minilo že kar nekaj let, odkar je tu prečesaval teren in iskal nove jame. Nato smo določili neko linijo in šli zopet bo borovcih.
Od Tilna, ki je majhen, si videl samo njegovo glavo, ki je za nekaj trenutkov pokukala izza grmičevja in na naslednjem koraku spet izginila. Nato se je pred nami odprla večja kotanja. Zmetali smo nahrbtnike z ramen in se razdelili v dve ekipi. Slavko in Žiga sta šla naprej iskati jami VT-1 in 2, Tilen, Alenka, Gregi in jaz pa smo začeli meriti v razpoki, ki se je nato prevesila po strmem pobočju do navpične stene, kjer je še bilo nekaj snega.
Izmerili smo 60 metrov dolžine in 17 metrov globine. Poimenovali smo jo Konta Boromirka, ker leži sredi borovcev in tu uživa svoj mir. Med tem pa je Žiga našel še eno jamo. Hitro smo pobrali stvari in se odpravili na lokacijo. Preden se je Žiga spravil v jamo, je imel malo strahu, saj je idealna za naselitev medveda. K sreči ga še ni bilo doma.
Tako smo lahko v miru namerili 17 metrov dolžine in 8 metrov globine. Notri je ena dvoranica s kaminom, ki se konča zasuta s kamenjem. Poimenovali smo jo Planinski medvedji hotel. Tu smo si privoščili malico in klepetali, kje bomo našli naši jami. Opremiti ju ne bomo mogli, to smo vedeli, saj nam je zmanjkovalo časa. Po odlični malici iz nahrbtnika smo odšli naprej. Prišli smo že čisto blizu, ampak zmotila nas je še ena nova jama.
Ima dva vhoda. Ni važno, katerega si izbereš za vstop v jamo, saj oba vodita do brezna. Po breznu je možno prosto poplezati, če se malo potrudiš. Zanimivo je, da je v jami kar nekaj sige. Spodaj je brezno zasuto. Namerili smo 21 metrov dolžine in 11 metrov globine. Alenka jo je poimenovala Amon Sul. Gre za viharni vrh v zgodbi Gospodar prstanov, saj je tudi nad nami bil veter zelo močan.
Za ogled VT-2 in VT-1 pa smo morali idejo prestaviti na naslednjič, saj so dnevi že zelo kratki in nas bi lahko lovila tema, če se bi še obirali.
Nazaj smo šli po poti do planine Poljšak. Lepa pot, ki nam je še postregla s krasnim razgledom v Urbanov kot. Da ne bi spust bil preveč suhoparen, smo nekajkrat zavili s poti in se vračali nazaj. Kmalu pa smo zagledali pastirsko kočo. Tam smo si malo odpočili in nadaljevali do avtov, saj se je že začelo počasi mračiti.
Zelo zadovoljni smo se vrnili, saj nam je Slavko pokazal, kje so nekoč raziskovali in kam se sedaj naj vrača mlada generacija, da poišče nove jame. Z veseljem se še bomo vrnili in vtaknili nos še v kakšno novo jamo.
Raziskovali: Slavko, Tilen, Žiga, Gregi, Alenka in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Slavko in Gregi
Ni komentarjev:
Objavite komentar