Gasilec padel v jamo – vaja

03.10.2019, četrtek

V popoldanskem času je požar zajel vzhodno pobočje Loma nad Topolšico. Zatulile so sirene in že so se gasilci in gasilke PGD Topolšica peljali na pomoč. Med gašenjem gozdnega požara na zelo zahtevnem terenu je gasilec Simon padel v 30 metrov globoko brezno z imenom Rupa na Lomu.

Njegovi kolegi so nemudoma poklical na pomoč in aktivirala se je Jamarska reševalna služba - reševalni center Velenje ter nujna medicinska pomoč. V RC Velenje se je odzvalo 6 reševalcev in reševalk. Štirje reševalci so bili tudi iz domačega kluba ŠJK Podlasica Topolšica, ki so lahko izkoristili prednost domačega terena in posledično dobro poznavanje terena in lokacije jame.

Jamarska reševalka Jerica je opremila brezno in ko je prišla do dna, je našla na tleh gasilca Simona. Poškodbe k sreči niso bile kritične, šlo je za zlom roke, tako da se je odločila, da bo Simonu opasala reševalno trikotno ruto, v kateri ga bodo potegnili na površje. Med tem so reševalci na površju med dvemi drevesi napeli žičnico in na njo obesili protitežo za izvlek ponesrečenca. Den je v jami naredil živi odmik, saj vhodno brezno poševno zavije in se na proti koncu zvonasto odpre v spodnjo dvorano. Gasilca Simona smo v mraku potegnili ven in veseli njegovega drugega rojstva proslavili ob pijači in jedači.

Takšen je bil scenarij vaje, ki se je odvijala na Lomu. Pestro dogajanje je ponazorilo zelo realen in možen scenarij, saj brezno leži sredi gozda in vanj lahko hitro pade naključni sprehajalec. Z gasilci pa smo dokazali, da je v slogi moč.

Zahvaljujemo se jim za povabilo na vajo in izrekamo pohvale za izvedbo res super vaje. Z velikim veseljem je bilo sodelovati s PGD Topolšica.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Slavko, Simon ...

Reševali iz Ravbarjevega brezna

V soboto, 9.3. smo prav vsi operativni jamarski reševalci REŠEVALNEGA CENTRA VELENJE – JAMARSKA REŠEVALNA SLUŽBA reševali na videz ponesrečeno iz jame. Šlo je namreč za vajo, ki pa je bila zelo uspešna in bi v primeru prave nesreče ponesrečenca varno in v doglednem času spravila na površje.

Ravbarjevo brezno, ki je bilo tokrat izbrano za vajo Jamarske reševalne službe se nahaja v bližini Polzele z globino 87 metrov ter dolžino kar 450 metrov. Brezno je lahko dostopno, tako da jamarski reševalci nismo rabili daleč nositi vse potrebne opreme za opremiti jamo.

Kar dvanajst jamarskih reševalcev nas se je zbralo, od tega prav vseh deset operativnih in dva neoperativna, ki delujemo v Velenjskem reševalnem centru. Velenjski reševalni center ima največje število jamarskih reševalcem napram ostalim reševalnim centrom. Jamarska reševalna služba je namreč razdeljena na sedem reševalnih centrov (Novo mesto, Ljubljana, Kranj, Sežana, Tolmin, Postojna in Velenje). V Jamarski reševalni službi je 55 operativnih jamarskih reševalcev.

Za obdržanje statusa operativec je potrebno vsako leto doseči zadostno število aktivnosti pri Jamarski reševalni službi. Reševalni center Velenje se lahko pohvali z zelo aktivnimi člani in predvsem članicami, saj ima največje število jamarskih reševalk napram ostalim reševalnim centrom.

Potek vaje je bil izveden po planu. Dobili smo se ob 8:00 v Polzeli, se skupaj podali do bližine jame, kjer smo pustili avtomobile, pogledali načrt jame ter se razdelili v skupine. Dobra organizacija reševalcev je osnova za dobro izvedeno vajo. Za to jamo smo določili štiri skupine, vsaka skupina je imela svojo vodjo. V jamo se vsakič prva poda ekipa, ki je določena za najbolj spodnji del jame, v tem primeru smo se podali povsem na dno jame. V kolikor jama ni opremljena, gre najprej ekipa, ki jamo opremi. Ravbarjevo brezno je opremljeno do polovice, tako da je prva ekipa opremila jamo. Komunikacija v jami je potekala preko postaj za komunikacijo.

Vsaka ekipa je imela eno postajo. Postaje so zaradi precej direktnih vertikal dobro delovale. V kolikor to ni mogoče, se čez jamo napelje žica za komunikacijo. Ko smo bile vse ekipe na svojih mestih, smo pričeli z izvedbo manevrov za izvlek nosila. Na vaji je vsakič prisoten tudi zdravnik. Naš reševalni center ima operativno jamarsko reševalko in zdravnico Tino Bizjak, ki je oskrbela ponesrečenko ter jo spremljala ob izvleku nosil.

Na vaji namreč vsakič damo v nosila eno osebo, za katero tudi določimo vrsto poškodbe ter se nato do nje vedemo kot bi bila zares poškodovana. Le tako se čim bolje izurimo za v primer dejanskih intervencij. Ko smo imeli pripravljene vse manevre, smo dali ponesrečenko v nosila in izvlek nosil se je začel. Komunikacija pri tem je bistvenega pomena, da lahko izvlek nosil poteka brez daljših postankov.

Konec vaje je bil v popoldanskih urah, ko so nosila s ponesrečenko varno in brez zapletov prispela na površje. V primeru dejanske intervencije bi ob izvleku nosil ponesrečenko prevzele druge reševalne službe. Z izvedeno vajo smo jamarski reševalci ter predvsem naš vodja reševalnega centra Velenje Bernard Štiglic zelo zadovoljni. Bernard Štiglic odlično vodi reševalni center Velenje že od leta 2010. Dokazali smo si, da smo dobro izurjeni in pripravljeni na morebitna reševanja, za katera pa seveda želimo, da bi jih bilo čim manj.

Zapisala: Mateja Mazgan ; Foto: Slavko Hostnik

Če nihalka obstoji, pripravljeni smo mi

10.11.2018, sobota.

Preden se začne zimska sezona na smučišču Golte, smo se jamarski reševalci iz cele Slovenije zbrali na spodnji postaji v Žekovcu, da potreniramo potrebno znanje za reševanje iz nihalke. Najprej smo se seznanili s karakteristikami nihalke, ki je najdaljša v Sloveniji. V Sloveniji sta še dve nihalki, in sicer na Veliki planini in Voglu.

Potem smo si pogledali, kaj vse se nahaja pri strežniku, ki je med vožnjo s potniki ves čas. Ena iz med njegovih funkcij je, da med okvaro poskrbi za sidrišče, ki omogoča prihod reševalcev v kabino. Stranke tudi umirja in poskrbi, da se smučarska oprema med čakanjem zloži v kot in v najbolj mirnem vzdušju vsi skupaj počakajo na reševalce.

Potem smo si pogledali še spodnjo strojnico, da si lažje predstavljamo, kako stvar deluje. Ko smo zaključili z uvodom našega usposabljanja, nas je strojnik David odpeljal do spodnjega parkirišča, kje je višina do nihalke cca. 40 metrov.

Ker pa vzpon po vrvi na taki višini že zahteva nekaj napora, smo prvič poskusili nekaj novega. Prvič smo na JRS usposabljanju uporabili motorni vitel. Zelo priročna stvar, saj se nihalka na Golteh na svoji trasi ponekod dvigne tudi za 90 metrov, za kar pa bi za vzpon po vrvi rabil že najboljši reševalec približno 1 uro.

Tako smo testirali motorni vitel, ki te pripelje do nihalke elegantno in brez truda. Na začetku smo se razdelili v dve skupini. V nihalki so bile sirote, ki so se ujele v najhujšem vremenskem kolapsu, zaradi česar se je nihalka ustavila. Med temi sirotami sta bila tudi dva kužka. Zaradi ustavitve nihalke je strežnik splezal na streho naredil sidrišče, obesil nanj škripec in spustil vrv reševalcem, ki so spodaj že prišli na kraj nesreče. Zatem se je že prvi reševalec pripeljal z motornim vitlom do kabine brez truda.

Prvega ujetega smo dali v trikotno ruto in spustili na varno. Počasi se je tista polovica v nihalki, ki je bila prva ujeta, spustila dol na varno z obema kužkoma vred. Ekipi sta se zamenjali in gor so se pripeljali tisti, ki so bili prej reševalci, da so se tudi oni preizkusili v vlogi ujetih v nihalki. Zato so se tisti, ki so se prej spustili dol, z vitlom elegantno pripeljali nazaj gor, da jih rešijo. Poskusili smo se voziti tudi po dva reševalca hkrati in je šlo.

Takšna tehnika, ki smo testirali ta dan, bo bistveno olajšala in pospešila reševanje v primeru, da stvar obstane. V zimskem času, ko mraz še dodatno poslabša razmere v primeru, da smo ujeti v nihalki, nam takšen prikaz jamarske reševalne službe v Sloveniji bistveno doprinese k občutku varnosti in zadovoljstva, da bomo hitro rešeni.

Po koncu smo se odpeljali še z nihalko na panoramsko vožnjo gor in dol. Usposabljanje smo zaključili z odličnim kosilom. Sedaj pa še samo dva metra snega, da se sezona začne in če nihalka obstoji, pripravljeni smo mi.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Katarina