V soboto, 9.3. smo prav vsi operativni jamarski reševalci REŠEVALNEGA CENTRA VELENJE – JAMARSKA REŠEVALNA SLUŽBA reševali na videz ponesrečeno iz jame. Šlo je namreč za vajo, ki pa je bila zelo uspešna in bi v primeru prave nesreče ponesrečenca varno in v doglednem času spravila na površje.
Ravbarjevo brezno, ki je bilo tokrat izbrano za vajo Jamarske reševalne službe se nahaja v bližini Polzele z globino 87 metrov ter dolžino kar 450 metrov. Brezno je lahko dostopno, tako da jamarski reševalci nismo rabili daleč nositi vse potrebne opreme za opremiti jamo.
Kar dvanajst jamarskih reševalcev nas se je zbralo, od tega prav vseh deset operativnih in dva neoperativna, ki delujemo v Velenjskem reševalnem centru. Velenjski reševalni center ima največje število jamarskih reševalcem napram ostalim reševalnim centrom. Jamarska reševalna služba je namreč razdeljena na sedem reševalnih centrov (Novo mesto, Ljubljana, Kranj, Sežana, Tolmin, Postojna in Velenje). V Jamarski reševalni službi je 55 operativnih jamarskih reševalcev.
Za obdržanje statusa operativec je potrebno vsako leto doseči zadostno število aktivnosti pri Jamarski reševalni službi. Reševalni center Velenje se lahko pohvali z zelo aktivnimi člani in predvsem članicami, saj ima največje število jamarskih reševalk napram ostalim reševalnim centrom.
Potek vaje je bil izveden po planu. Dobili smo se ob 8:00 v Polzeli, se skupaj podali do bližine jame, kjer smo pustili avtomobile, pogledali načrt jame ter se razdelili v skupine. Dobra organizacija reševalcev je osnova za dobro izvedeno vajo. Za to jamo smo določili štiri skupine, vsaka skupina je imela svojo vodjo. V jamo se vsakič prva poda ekipa, ki je določena za najbolj spodnji del jame, v tem primeru smo se podali povsem na dno jame. V kolikor jama ni opremljena, gre najprej ekipa, ki jamo opremi. Ravbarjevo brezno je opremljeno do polovice, tako da je prva ekipa opremila jamo. Komunikacija v jami je potekala preko postaj za komunikacijo.
Vsaka ekipa je imela eno postajo. Postaje so zaradi precej direktnih vertikal dobro delovale. V kolikor to ni mogoče, se čez jamo napelje žica za komunikacijo. Ko smo bile vse ekipe na svojih mestih, smo pričeli z izvedbo manevrov za izvlek nosila. Na vaji je vsakič prisoten tudi zdravnik. Naš reševalni center ima operativno jamarsko reševalko in zdravnico Tino Bizjak, ki je oskrbela ponesrečenko ter jo spremljala ob izvleku nosil.
Na vaji namreč vsakič damo v nosila eno osebo, za katero tudi določimo vrsto poškodbe ter se nato do nje vedemo kot bi bila zares poškodovana. Le tako se čim bolje izurimo za v primer dejanskih intervencij. Ko smo imeli pripravljene vse manevre, smo dali ponesrečenko v nosila in izvlek nosil se je začel. Komunikacija pri tem je bistvenega pomena, da lahko izvlek nosil poteka brez daljših postankov.
Konec vaje je bil v popoldanskih urah, ko so nosila s ponesrečenko varno in brez zapletov prispela na površje. V primeru dejanske intervencije bi ob izvleku nosil ponesrečenko prevzele druge reševalne službe. Z izvedeno vajo smo jamarski reševalci ter predvsem naš vodja reševalnega centra Velenje Bernard Štiglic zelo zadovoljni. Bernard Štiglic odlično vodi reševalni center Velenje že od leta 2010. Dokazali smo si, da smo dobro izurjeni in pripravljeni na morebitna reševanja, za katera pa seveda želimo, da bi jih bilo čim manj.
Zapisala: Mateja Mazgan ; Foto: Slavko Hostnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar