Amfiteater Ljubija in Votlina nad divjo vodo



08.03.2019, petek
Šla sva v Ljubijski graben na teren, kajti ko ga enkrat spoznaš, te začne v ta graben vleči kot magnet. Ampak za ta dan sva imela plan samo sprehod do Izvira Ljubije in potem še do Konečke Otlice in mogoče do Konečke zijalke. Ko sva vstopila v sotesko in šla do Izvira Ljubije, so se oči pasle na črnih luknjah, kjer se lahko skriva še kakšna nova jama. Pri Izviru Ljubija sva se odžejala s svežo vodo, popravila koordinate. V oči je padel večji spodmol, ki kaže na močno dogajanje vode v preteklosti. Odšla sva do njega in videla, da se spodmol zaključi s 7,5 metrov dolgim rovom, ki je v bistvu prelom, kjer je voda nato malo preoblikovala. Vzela sva v roke merilni komplet in pričela z meritvami. Izmerila sva vsega skupaj 11 metrov. Jama je zaradi oblike, ki daje videz amfiteatra, dobila to svoje ime. Spodmol je dolg 24 metrov in po tleh še ima mivko, ki je ostanek vode, ko je še tekla tukaj. Nad tem se dviga še eden spodmol, ki pa ni toliko globok in je manj očiten.
Ker sva imela druge plane, višje nisva pregledovala. Želela sva samo poiskati še jamo, ki je registrirana pod imenom L-2 in se nahaja malo nižje od Izvira Ljubije. Jaz sem pustil Leo, da še poslika Amfiteater Ljubija in odšel iskat jamo. Prečil sem divjo Ljubijo in se zagnal v hrib proti velikemu vhodu. Vedel sem, da ni to L-2, saj tista ima manjši vhod. Ampak radovednost me je gnala po zelo strmem hribu do tega vhoda. Strmina je bila tako huda, da je bilo potrebno slediti robu skalne gmote in iskati po njej oprimke, da si lahko plezal naprej. Nekako sem preplezal do gor in stal sem pred veliko votlino. Ta še ni registrirana, saj mislim, da nikomur ni padlo na pamet, da bi grizel v tako strmino. Potem se je spodaj na cesti pojavila Lea in ko sem ji oznanil, da je nekaj novega, je že skakala čez kamne na Ljubiji do strmine.
Šele od zgoraj je bilo videti, kako je strmo, ko sem jo gledal, kako se je prebijala gor in iskala koreninice ali karkoli, samo da je pomagalo povzpeti se višje. Ko je prišla gor, sva pričela meriti. V tej votlini sva namerila 12 metrov. Gre za večjo votlino, ki se zaključi z manjšim kaminom. Na koncu je opaziti po tleh mivko. Poimenovala sva jo po divji Ljubiji, ki je grozeče svarila k previdnemu koraku na tem strmem terenu – Votlina nad divjo vodo.
Med merjenjem, ko sva se lepo sprehajala po ravnih tleh te votline, nisva niti razmišljala, kako bova pa sedaj prišla dol. Po drči, po kateri sva prišla gor, ni bilo niti malo možnosti za spust nazaj, saj bi hitro lahko končala v vodi. Nič drugega ni preostalo, kot pa spet gor. Čedalje višje ko sva plezala, več je bilo dreves, ki so pomagala, da sva premagovala strmino. Ko sva videla, da od strani ne bova mogla izplezati iz strmine in se vrniti v sotesko, sva rinila samo gor in gor. Po naporni hoji sva prišla do res neverjetno lepega spodmola. Spodmol se nahaja dosti višje od Izvira Ljubije, malo pod vrhom Brloških peči in je pokazatelj, do kam je voda segala včasih. Tam sva malo zadihala in nato je Lea našla jeklenico, da sva lahko prišla ven izpod teh skal. Nato sva tik pod grebenom zavila desno, kjer sva prišla do skal, kjer ni bilo možnosti, da bi se spustila.
Zato nama ni nič drugega preostalo, kot da sva bočno prečila na drugo stran hriba in upala na neko možnost, da sestopiva. Bolj kot sva hodila, manj je bilo možnosti, sami strmi kanali, ki se spuščajo navzdol. Vode nisva imela, ker nisva pričakovala, da bova tako zatavala v svet, ki je ustvarjen samo za gamse, ki imajo 4 x 4 pogon. Potem sva le prišla do podrtih dreves, ki so nama omogočala, da sva se varno spuščala vse nižje in nižje. Ko pa sva videla, da nisva več v nevarnosti skal, pa sva se vrgla na rit in po riti čimprej do vode, saj sva bila že pošteno dehidrirana. Na cesti pa sva dobila spet voljo, ampak za lažje dele v tem grabnu (če sploh obstajajo lažji deli). Videla pa sva tudi nekaj vhodov, ki jih poiščemo naslednjič.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea

Ni komentarjev:

Objavite komentar