Nove jame na Vranskem

27.02.2019, sreda

Na sprehodih se velikokrat kaj najde. Tako je bilo tudi v tem primeru, ko sta med sprehodom Lea in Veles opazila jamo, ki še ni registrirana. Ob prvi priliki smo se zbrali in se odpeljali do lovskega doma na Tešovi, kjer smo parkirali avte. Urošev avto, ki je terenski, nam pa je pomagal, da tistih 200 metrov gozdne ceste ni bilo potrebno prehoditi. Ko smo parkirali, nas je Lea vodila do prvih sten. Tam pa presenečenje: velik vhod v jamo.

Presenetilo nas je, ker je rekla, da je gledala v 4-metrsko brezno s smetmi. In jaz sem mislil, da bo samo to in nič drugega in pripravil sem tudi škripce, da bi iz jame lahko smeti potegnili ven. Ampak po boljšem pregledu smo videli, da je smeti totalno preveč. Ker pa smo videli, da se v jami lahko napreduje še višje, smo zmerili najprej zgornje dele in šele potem se spustili do smeti.

Jama premore zgoraj tri etaže in če prištejemo brezno spodaj, ima jama štiri etaže. Vse etaže so pa le kratke kamrice in ena je zelo lepo zasigana. Na nekaterih mestih pa siga že razpada, saj velik, odprt vhod povzroča velik vpliv zunanjih razmer, kot je mraz itd. Lepa jama je v zgornjih prostorih in tudi spodaj bi bila, če je ne bi obložili s smetmi.

Nekako nam ni bilo do tega, da se bi spustili dol in pogledali, kakšno je stanje. Ampak tudi to spada k jamarskim dejavnostim, na žalost. Tako se je Lea lotila z opremljanjem, mi pa smo malo še pokukali pod stene in iskali še kakšno jamo. Našli nismo nič in med našim povratkom je bila vrv že v jami. Alenka se je spustila dol prva in ugotovila, da v vrečah niso gospodinjski odpadki, ampak sama mrhovina, zavita v vreče in vržena v brezno, kjer so mislili, da bo za vedno skrito in rešen problem.

Če sem že napisal problem, je večji problem to, da je v neposredni bližini zajetje za vodo. In vse to počasi prihaja v vodo in to lepo pijemo. Res smo face ljudje, kaj vse počnemo. Tako smo tacali po teh vrečkah in vsak je držal svoje misli v glavi. Po meritvah smo zapustili brezno in že delali načrt, kako bi izvedli čiščenje. V naslednjih dneh se je že naredil plan in pridobila podpora župana na Vranskem.

Župan ima velik posluh in je seveda takoj priskočil na pomoč, tako nam bo skupaj z občino uspelo v aprilu očistiti jamo in prispevati nekaj dobrega za naravo. Če se želiš pridružiti pri tem dobrem delu, pa nam le piši in obvestili te bomo, kje in kdaj se dobimo. Za ime jame se še nismo odločili, ker bomo še malo vprašali domačine, če ima jama že kakšno ime.

Potem smo se vrnili do lovskega doma in se odpeljali malo nižje pod vas, kjer je Alenka želela pokazati nekaj požiralnikov. Uroš je moral iti domov in zamenjala sta ga Alen in Luka iz Maribora, ki sta lahko prišla šele ob 20:00.

Mogoče bi prišla prej, ampak ju je navigacija vozila po nekem makadamu namesto po asfaltirani cesti. Če se vrnem k požiralnikom. Gre za tri velike požiralnike, saj se v ta del zliva res veliko vode v času deževja. Najprej smo pogledali največjega. Pri najvišjem se lahko celo spustiš v rov, ki pa se nato čisto zatrpa z zemljo. Kopanje bi bil velik podvig, kajti celi čas bi se ti vsipala zemlja in po prvem dežju bi verjetno lahko začel znova. Drugi pa ima po tleh polno zemlje in je popolnoma zasut.

Potem smo se malo še razgledovali. Najbližja skala je dajala vibracije, da tam bi lahko nekaj bilo. Pod to skalo je bilo pod polno kamenja. Po nekaj odmaknjenih kamnih pa se je videl čisto mali rovček. Dober znak, da nadaljujemo. Ker je sveža moč iz Maribora pripomogla, smo metali kamne za kamnom ne glede na težo. Ni bilo potrebno veliko in že smo lahko kukali v malo kamrico.

In zagon je bil večji tudi zaradi tega, ker se je zunaj spuščala temperatura, saj je bilo že 2°C in potrebno se je bilo ogrevati. Potem smo skopali že toliko, da sva bila lahko že dva v jami. Šlo je hitro in kar odpiralo se je. Odprli smo namreč 8 metrov veliko jamo, kjer smo se že lahko notri gnetli trije komadi. Za nadaljevanje bi bilo potrebno izvleči nekaj res velikih kamnov, ker pa nismo imeli nič vrvi in gurtne, da bi si pomagali, smo pustili za naslednjič.

Jama pa srka zrak notri in nas tudi vleče, kaj se skriva tu. Poimenovali smo jo Požrešna vrana.

Potem sta punci šla domov, mi pa smo zavili še v Veternico na en krog po jami.

Raziskovali: Alenka, Uroš, Lea, Aljaž, Luka in jaz

Zapisal: Maks Jamksi ; Foto: Lea, Alenka in Maks Jamski