Lansko leto smo na jamarski ekspediciji v Bosanskem Petrovcu
(BiH) spoznali dva člana iz banjeluškega kluba Ponir. Takrat smo jih povabili v
naše jame. Obljubili so nam, da se vidimo po novem letu in prejšnji vikend smo
jih gostili po naših jamah.
Obiskali so nas trije člani Ponirja – Joviša, Gavro in Dejan. Prišli so že v petek zvečer, da so se udobno namestili in se pozdravili z ostalimi našimi člani. Pojedli smo večerjo, degustirali domača piva in pogledali načrte jam, ki jih imamo v planu obiskati v prihodnjih dneh.
Ko smo bili vsi, smo se odpravili proti Solčavi. Ustavili
smo se še na vstopu v Logarsko dolino, kjer so si Banjelučani pogledali našo
najlepšo ledeniško dolino. Pot nas je vodila naprej proti Pavličevem sedlu in
nato na panoramsko cesto. Ustavili smo se še pri Klemenškovih, kjer smo
počakali Amadeja, Denisa in Tilena, ki so se ustavili pri izviru kisle vode, da
gremo skupaj do jame. Na parkirišču pod Golarjevo pečjo sta nas že čakala
Matjaž in Katarina iz domžalskega kluba.
Dostop do jame nam je uteževal sneg, a smo jo takoj našli. Že na vhodu je tekel močan potok, ki je bil posledica taljenja snega ob toplem vremenu prejšnjega tedna. Me je zaskrbelo, kako bo šele v jami. Čeprav sem si rekla, da je jama sedaj preopremljena in morda ne bo teklo po nas. A sem se zmotila. Matjaž, Katarina, Amadej in Denis so imeli namen pregledati kamin v meandru spodaj. Gavro in Dejan sta bila izvidnika. Midva z Jovišo pa sva se lotila merjenja in risanja jame. Tilen pa je imel zadolžitev, da ne bomo lačni in da se bomo ogreli, ko se bomo vračali iz jame.
Golarjev pekel je eden izmed »peklov« na predelu Podolševe na stiku med Karavankami in Kamniško-Savinjskimi alpami. Raziskovali so ga že v 70. letih različni slovenski klubi. Še vedno pa ta »velika« jama nima načrta. V katastru je namreč le skica nekdanjega jamarskega kluba iz Celja. Po skici je ocenjeno, da ima brezno 645 m dolžine in 316 m globine. Lani aprila je bila v breznu reševalna vaja Jamarske reševalne službe. Ker je bilo takrat brezno opremljeno, smo se odločili, da izkoristimo to in jamo ponovno izmerimo. Prav je, da ima tako veliko brezno ustrezen načrt in vso potrebno dokumentacijo za kataster.
Merjenje je bilo zelo zahtevno, saj se zaradi vode praktično nisva slišala, pa tudi po voki tokiju je bilo težko. Med merjenjem naju je precej napralo in prezeblo, zato sva merjenje končala na koncu velike dvorane, to je malo več kot na tretjini jame. Sva pa ugotovila, da je to bil glavni vzrok za predhodne jamarske ekipe, da se do sedaj niso lotili merjenja brezno.
V dvorani sva srečala še ostali del ekipe, ki niso šli naprej od meandra, saj je bilo tam vode še več in če bi želeli naprej, nas bi povsem napralo. Pa že tako smo bili mokri in prezebli. Tako smo se odločili, da zaključimo za danes in meritve nadaljujemo v suhem, no vsaj bolj suhem. Ko smo plezali nazaj, nas je zajel dim od ognja, ki ga je zakuril Tilen na vhodu v brezno. Bilo je vse zadimljeno, tako da skoraj nismo videli, kje je štrik. Bilo je tako mistično kot v kakšni grozljivki sredi noči v popolnem mraku.
Ob ognju smo se pogreli in pojedli domače pečenice. Fantje
iz Ponirja pa so se hecali, da smo jih želeli utopiti v jami, na koncu pa še
zadimiti. A se niso dali, so pokazali, da so iz pravega testa;) Tudi Tilen je dobro
opravil pomembno ključno delo pri tem raziskovanju.
Na poti domov smo se ustavili še v Rinki, kjer smo pozdravili domačine in spoznavali njihove običaje druženja. Doma pa nas je že čakala okusna večerja. Po večerji smo malce zadremali, saj smo se dogovorili, da gremo na en žur, a smo bili preveč utrujeni in zaspali.
Po tem smo se odpravili še v spodnjo jamo, kjer je naprej potrebno prečkati 1,2 m visoko hladno vodo, da prideš do rova, kjer je izvir tople vode. Videli smo tudi veliko netopirjev, ki še vedno hibernirajo. Nato pa smo odšli do zunanjega bazena, kjer smo poskakali v toplo vodo z okoli 22 °C. Pogreli smo se, nato pa še oprali opremo in se hitro preoblekli, saj je bilo zunaj blizu 0 °C, pa še snežilo je. Klevevž ima svoj čar samo pozimi, ko se lahko na prostem ob nizkih temperaturah kopaš v topli vodi. Sicer je v zadnjih letih postal kar precej poznana turistična atrakcija, ampak upamo, da ne množična in skomercializirana.
Odpravili smo se še na kosilo v Šmarjeto, kjer so nas postregli z okusno hrano. Naredili smo še nekaj planov za naslednjič, ko fantje zopet pridejo v Slovenijo in se poslovili. Bil je super vikend z veliko dogodivščinami. Hvala bosanskim kolegom, da so nas obiskali!
Ni komentarjev:
Objavite komentar