Obisk jamarjev iz Banjeluke - Speleološko društvo Ponir

Lansko leto smo na jamarski ekspediciji v Bosanskem Petrovcu (BiH) spoznali dva člana iz banjeluškega kluba Ponir. Takrat smo jih povabili v naše jame. Obljubili so nam, da se vidimo po novem letu in prejšnji vikend smo jih gostili po naših jamah.

Obiskali so nas trije člani Ponirja – Joviša, Gavro in Dejan. Prišli so že v petek zvečer, da so se udobno namestili in se pozdravili z ostalimi našimi člani. Pojedli smo večerjo, degustirali domača piva in pogledali načrte jam, ki jih imamo v planu obiskati v prihodnjih dneh.

Naslednji dan smo zgodaj vstali, saj smo imeli v planu obiskati Golarjev pekel, brezno ob Solčavski paranoramski cesti. Spakirali smo vse potrebno in se odpravili v Mozirje, kjer smo se dobili z ostalimi iz našega kluba. Pol ure smo čakali Tilena in že smo mislili, da je postal pravi Balkanec, za katerega ne obstaja čas in je vse zelo počasi ter da ga bo treba iti zbuditi. Ampak je še hranil svoje kokoši, zato mu oprostimo.

Ko smo bili vsi, smo se odpravili proti Solčavi. Ustavili smo se še na vstopu v Logarsko dolino, kjer so si Banjelučani pogledali našo najlepšo ledeniško dolino. Pot nas je vodila naprej proti Pavličevem sedlu in nato na panoramsko cesto. Ustavili smo se še pri Klemenškovih, kjer smo počakali Amadeja, Denisa in Tilena, ki so se ustavili pri izviru kisle vode, da gremo skupaj do jame. Na parkirišču pod Golarjevo pečjo sta nas že čakala Matjaž in Katarina iz domžalskega kluba.

Dostop do jame nam je uteževal sneg, a smo jo takoj našli. Že na vhodu je tekel močan potok, ki je bil posledica taljenja snega ob toplem vremenu prejšnjega tedna. Me je zaskrbelo, kako bo šele v jami. Čeprav sem si rekla, da je jama sedaj preopremljena in morda ne bo teklo po nas. A sem se zmotila. Matjaž, Katarina, Amadej in Denis so imeli namen pregledati kamin v meandru spodaj. Gavro in Dejan sta bila izvidnika. Midva z Jovišo pa sva se lotila merjenja in risanja jame. Tilen pa je imel zadolžitev, da ne bomo lačni in da se bomo ogreli, ko se bomo vračali iz jame.

Golarjev pekel je eden izmed »peklov« na predelu Podolševe na stiku med Karavankami in Kamniško-Savinjskimi alpami. Raziskovali so ga že v 70. letih različni slovenski klubi. Še vedno pa ta »velika« jama nima načrta. V katastru je namreč le skica nekdanjega jamarskega kluba iz Celja. Po skici je ocenjeno, da ima brezno 645 m dolžine in 316 m globine. Lani aprila je bila v breznu reševalna vaja Jamarske reševalne službe. Ker je bilo takrat brezno opremljeno, smo se odločili, da izkoristimo to in jamo ponovno izmerimo. Prav je, da ima tako veliko brezno ustrezen načrt in vso potrebno dokumentacijo za kataster.

Merjenje je bilo zelo zahtevno, saj se zaradi vode praktično nisva slišala, pa tudi po voki tokiju je bilo težko. Med merjenjem naju je precej napralo in prezeblo, zato sva merjenje končala na koncu velike dvorane, to je malo več kot na tretjini jame. Sva pa ugotovila, da je to bil glavni vzrok za predhodne jamarske ekipe, da se do sedaj niso lotili merjenja brezno.

V dvorani sva srečala še ostali del ekipe, ki niso šli naprej od meandra, saj je bilo tam vode še več in če bi želeli naprej, nas bi povsem napralo. Pa že tako smo bili mokri in prezebli. Tako smo se odločili, da zaključimo za danes in meritve nadaljujemo v suhem, no vsaj bolj suhem. Ko smo plezali nazaj, nas je zajel dim od ognja, ki ga je zakuril Tilen na vhodu v brezno. Bilo je vse zadimljeno, tako da skoraj nismo videli, kje je štrik. Bilo je tako mistično kot v kakšni grozljivki sredi noči v popolnem mraku.

Ob ognju smo se pogreli in pojedli domače pečenice. Fantje iz Ponirja pa so se hecali, da smo jih želeli utopiti v jami, na koncu pa še zadimiti. A se niso dali, so pokazali, da so iz pravega testa;) Tudi Tilen je dobro opravil pomembno ključno delo pri tem raziskovanju.

Na poti domov smo se ustavili še v Rinki, kjer smo pozdravili domačine in spoznavali njihove običaje druženja. Doma pa nas je že čakala okusna večerja. Po večerji smo malce zadremali, saj smo se dogovorili, da gremo na en žur, a smo bili preveč utrujeni in zaspali.

V nedeljo je bil plan jama Veternica na Vranskem. Najprej smo se dobili pri Jagru, kjer sta že bila Jožica in Risto, ki sta prišla pozdravit fante in pokazati stare slike iz raziskovanj Golarjevega pekla v 70. letih. Nato pa smo se odpeljali do graščine, kjer smo jim razkazali naše prostore in naše klubske živali – ovčke, oslico in ponija, ki so naši domači ljubljenčki in ne hrana, kar sicer Bosanci malce težje razumejo;). Pač, to je Slovenija, EU, tu ne točijo rakije pred 10. uro zjutraj. Ko smo se preoblačili v kombinezone, sta se pripeljala Lado in Gregi s polno škatlo okusnih trojanskih krofov. Spopadli smo se z velikimi krofi, se poslovili od njiju in se odpravili v jamo. Razkazali smo jim našo lepotico z jezerom in labirintom rovov, nato pa odšli v podgrajski kevder mladega jamarja, kjer smo nadaljevali s širjenjem predela, kjer predvidevamo nadaljevanje do jezera in povezavo s Podgrajsko jamo. Tokrat je bil spet Tilen ključen člen, saj je prevzel širjenje in celo tudi izobraževanje naših gostov s tehniko širjenja. Mi smo ga vmes spremljali in se pogovarjali o naših preteklih dogodivščinah. Čas je hitro minil. Zbasali smo se čez brezno in ožino na vrhu. Doma sta se oglasila še Maks in Miha in izmenjevali smo si izkušnje glede risanja jam, plesa, glasbe, jamarskih odprav, raziskav itd.

Pa je že prišel ponedeljek, ko so morali naši gostje domov. Za ta dan smo si izbrali še ogled Klevevških jam in toplic. Dva dni smo jih vlačili po blatnih in hladnih jamah, zato je prav, da si malce pogrejejo kosti in operejo opremo, da jih bodo na meji sploh spustili nazaj v Bosno. Prejšnji dan smo v graščini pustili kombinezone, da se posušijo, kar se seveda niso, ker je bilo premrzlo. Ko smo metali blatne in mokre stvari v vreče za smeti, me je ustavil Tomi, da rabi pomoč pri prelaganju vreč zemlje. Fantje so bili takoj za akcijo in pretovorili cel kombi vreč, ki se je pokvaril na poti do graščine.

Sledila je 1,5 urna pot mimo Celja, Zidanega Mostu do Klevevža. Pred jamo smo se preoblekli in se najprej odpravili v zgornjo suho jamo. Najbolj smo se zabavali v zadnjem delu, kjer moraš prečkati zelo ozek nizek prehod z veliko mlako vode. Nato pa puzaš po blatu. V jami smo v škatlici filmskega traku našli časovno kapsulo 15-letnega fanta, ki je sporočilo napisal leta 1985 in ga pustil v jami leta 1995. V sporočilu je zapisal nekaj o gradu Klevevž in jamah, kako so graščaki več kot 300 let živeli tu, med drugo svetovno vojno pa so se v jami skrivali partizani. Takrat so tudi porušili grad. Fant v zapisu daje tudi popis vseh predmetov, ki jih je priložil časovni kapsuli. To so kovanci – naši nekdanji slovenski tolarji, 4 vžigalice, baterija, prisluškovalno napravo, značko kraja Šmarjeta, 5 frnikul, 1 magnet, igračko dvigalko, 1 kaseto, 1 tulec od metka, 1 žarnico, 1 uro, 1 žiletko in 2 sliki. Od vse predmetov smo našli le 5 tolarjev in tulec od metka. Na sliki pa naj bi bil on in njegov prijatelj Rajko Premovič. Na koncu sporočila dodaja še, da so v tistem letu najbolj poslušane skupine Guns'n Roses, Bad Religion, Nirvana in Sepultura. Zanimiva najdba!

Po tem smo se odpravili še v spodnjo jamo, kjer je naprej potrebno prečkati 1,2 m visoko hladno vodo, da prideš do rova, kjer je izvir tople vode. Videli smo tudi veliko netopirjev, ki še vedno hibernirajo. Nato pa smo odšli do zunanjega bazena, kjer smo poskakali v toplo vodo z okoli 22 °C. Pogreli smo se, nato pa še oprali opremo in se hitro preoblekli, saj je bilo zunaj blizu 0 °C, pa še snežilo je. Klevevž ima svoj čar samo pozimi, ko se lahko na prostem ob nizkih temperaturah kopaš v topli vodi. Sicer je v zadnjih letih postal kar precej poznana turistična atrakcija, ampak upamo, da ne množična in skomercializirana.

Odpravili smo se še na kosilo v Šmarjeto, kjer so nas postregli z okusno hrano. Naredili smo še nekaj planov za naslednjič, ko fantje zopet pridejo v Slovenijo in se poslovili. Bil je super vikend z veliko dogodivščinami. Hvala bosanskim kolegom, da so nas obiskali!

Zapisala: Alenka

Foto in video: Alenka, Ponir Banjaluka