29. junij 2018

Sranje



25.06.2018, ponedeljek.
Ta dan je bil siv. Zjutraj je deževalo, bolj se je dan prevešal v večer, bolj so oblaki bežali stran in pokazalo se je celo nekaj sonca. Zjutraj smo se s polnim avtom odpeljali proti Raduhi v Snežno jamo. Tokrat še dva več, ker smo imeli pomembno delo. Če mislite, da je naslov »Sranje« zaradi državnega praznika, moram napisati, da ni tako. Če mislite, da smo imeli sranje z vremenom, se motite. Sranja ni bilo niti med našim res posebnim delom, če pričakujete takšno sranje, potem berite rajši Slovenske novice, ki je res polno tega. Lotili smo se res posebnega opravila, ki je preseglo vse naše izkušnje.
Zaradi vetroloma, ki je podrl veliko smrek okoli Snežne jame, je škodo utrpel tudi prostor, kjer se človek resnično usede dol in se tudi za trenutek umiri, za tistih svojih 5 minut. Tja še cesar gre peš. Pišem namreč o stranišču, ki je res poseben objekt, posebej če gre za tip , ki mu pravimo poljski WC. Ta je vedno postavljen v naravi in lahko občutiš prvinskost med veliko potrebo. Takšen objekt je tudi pri Snežni jami, ki pa ga je zaradi oddaljenosti in od vetroloma uničene poti, ki je vodila do njega, bilo potrebno prestaviti. In to smo se lotili na dan osamosvojitve, da vsaj to sranje uredimo.
Tone in Dani sta že prej skopala temelje in luknjo, v kateri se bodo skladiščili človeški iztrebki. Tako smo lahko takoj pričeli z razdiranjem. To delo nam je šlo dobro od rok, kajti razbiti nekaj je res lahko opravilo. Vse dele smo znosili na mesto, kjer so bili temelji. Nato smo se pričeli praskati po glavi in tuhtati. Mogoče smo ugotovili, da smo malo preveč razbili in sedaj pa bo problem to čudo sestaviti skupaj. Sistem ni deloval po igri Lego kock, bolj smo bili podobni Patu in Matu iz risanke A je to. Že, ko smo zabili desko, na kateri sedimo med našim opravilom na prva dva stebra, smo ugotovili, da naši obiskovalci niso Pigmejci, ki bi rabili mero sedenja malo višje od tal. Pa smo malo pretuhtali, od kod pa povečini pridejo in tako nastavili na evropsko mero sedenja.
Nato smo se lotili zbijanja okvirja v merilu 1:približno, seveda brez vaservage (vodna tehnica). Nekako imamo še kar dober občutek, saj je ogrodje nekako bilo kmalu sestavljeno. Nato smo še naredili štiri stene. Vrata smo obrnili proti jami iz praktičnih razlogov, ker je dostop lažji. Jaz sem predlagal vrata proti dolini, ker bi imel res dober razgled. Potrebno bi pa bilo potem narediti še podest, za kar pa nismo imeli časa, saj turistična sezona se je že začela in je v polnem zamahu. Tako to sezono pri Snežni jami lahko sedaj opravljate potrebo malo bližje in še vedno v prelepem naravnem ambientu. Med vašim delom vas bo spremljalo ptičje petje in svežina planinskega zraka. En razlog več, da obiščete prečudovito Snežno jamo, ki vas bo očarala v vsej svoji lepoti.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objavite komentar