01. junij 2018

Hiltijeva smrt in Hladilnik v Škadavnici



23.05.2018, sreda.

Škadavnica je ena takšnih jam, ki raziskovalca ne pusti kar oditi in na njo pozabiti. Sicer izgleda, če stojiš pred vhodom, dokaj enostavna. Velika dvorana, v katero sije sonce skozi vhod. Ampak ko greš v njo in se začneš smukati po velikih skalah, ki so padle iz stropa, vidiš, da je stvar dokaj kompleksna. Vsem tem skalam, ki so padle iz stropa in ustvarile velik podor, bi lahko odluščenje pripisali velikemu potresu, ki je sprožil velika dva fosilna plazova na Vranskem. Seveda je bilo to že dolgo nazaj, saj se je večji del podora v jami že zasigal. Sem pa razmišljal, da bi lahko nekdaj tekel del vodovja iz izvira Krope, ki je na drugi strani hriba, na to stran hriba. Teoretično je možno, saj sta oba na isti nadmorski višini in v isti liniji.
Seveda takšne teorije vlečejo. Na našem delovišču, kjer smo že pričeli z odkopavanjem, je vedno suho, tudi če je zunaj dež. Zato smo zavili sem že 18.05.2018, kjer smo želeli narediti preboj. Na žalost se je na tej akciji pokvaril naš 15 let star vrtalnik Hilti. Nikakor se ne več polni baterija. Veliko je pretrpel zraven nas, ampak vse ima svoje meje in rok trajanja, razen človek za sebe misli drugače. Tako smo poimenovali to delovišče Hiltijeva smrt in naslednjič nadaljujemo, kajti vidi se nek prostor in prepih je dober. Prepih je v takem podoru lahko varljiv, to se zavedamo, ampak smo optimisti. Da ne bi večer šel v nič, sva s Filipom K. šla še v Veternico, samo Risto je šel domov, ker je imel s sabo pruh in ga ne bi bilo pametno transportirati mimo vseh ožin.
Naslednjič smo šli v Škadavnico v sredo (23.05.2018). Vreme je to pomlad zelo nestabilno in smo rabili suhi prostor, da bi malo potrenirali vrvno tehniko. Pridružila sta se mi Simon in Filip K. Opremili smo poligon in trenirali. Gor in dol čez vozel in tako dalje. Simon je naredil brutalno prečko, kjer je kasneje malo obžaloval svojo idejo, ampak je nekako preplezal. Nato se je lotil Filip. Po mojem je Simon dobil slab občutek, ko ga je gledal, kako se muči in je smuknil v podor. Ni minilo veliko časa in že se je slišalo, da premika kamne. Nato je slišal se krik, da se vidi prostor. Jaz nisem nikoli preveč šnofal v spodnjem delu dvorane, sem se zaganjal v zgornjem delu, kjer upam, da čimprej najdemo pot v masiv. Filipu sem rekel, da obvlada, mu pomagal podreti prečko in ga pustil na vrvi in že šel gledati, kaj se je našlo. Ko sem prišel, je Simon že naredil prehod.
Kamen in dva sva še odmaknila in že sva se spuščala navzdol. Plezala sva po podornih skalah ob fiksni steni nekje 15 metrov. Tam naju je ustavil zasuti del, ki se je nadaljeval pod steno. Ven je pihal zelo mrzel zrak. Sem rekel, da bomo drugič kopali, ampak je Simon rekel, da že lahko zdaj odvalimo nekaj kamnov. Tako sva prekopala in videlo se je nadaljevanje, kjer bo potrebno še nekaj kopanja. Ta mraz naju je zelo presenetil. Pravi hladilnik je tukaj notri in že vleče, da ga odpremo. Ko sva se vračala v dvorano, je Simon še zlezel v kup prostorov med skalami. Vsepovsod je nekam prišel, a to je pravi blodnjak, nikjer pa, da bi našel nadaljevanje naprej pod podor. Seveda, za take stvari si je treba čas vzet in večkrat pregledati. To pa je razlog, da se vrnemo v to veliko jamo, ki ni samo velika dvorana.
Raziskovali in trenirali: Risto, Simon, Filip K. in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Filip Kunto

Ni komentarjev:

Objavite komentar