22. junij 2016

Raziskovanje v Ljubijskem grabnu

V soboto, 11.6.2016, smo šli raziskovati v Ljubijski graben. Tu je jam res veliko. To nam pravijo že vsi starejši člani, ki so raziskovali na tem območju. Namen tega dneva je bil, da pogledamo, kje je jama, ki bi naj bila nad Medvedjo jamo v Ljubijskem grabnu. Avtomobile smo parkirali pri vodnem zajetju Ljubija, kjer je tudi sotočje Ljubije in Kramarice. Od tam smo nadaljevali pot do izvira Ljubije. Od izvira smo še imeli cca. 200 metrov hoje. Tam smo se psihično pripravili in zagrizli v strm hrib. Valerija, ki je že bila v tej jami, je rekla, da bo rajši počakala. Počasi smo nadaljevali in si grizli v kolena. Vztrajno smo prišli do Medvedje jame. Janko je našel košček ravnine pod skalno steno. Tam mu je pogled pritegnila majhna luknja. Ko je posvetil notri, je videl, da se rov lepo nadaljuje. Na tem majhnem koščku ravnine smo se preoblekli v jamarske kombinezone. Odkopali smo listje in že sem se lahko stlačil notri. Ko sem se postavil na vse štiri, sem videl svetlobo. Jama je imela drugi izhod. Našli smo prelepi skozenjc. Celi rov je zasigan. Ko sem puzal skozi, se mi je že pridružil Gregi. Lea je slikala. Na drugem izhodu ali vhodu je že čakal Janko. Tako smo se po kratkem puzanju po podzemlju kmalu vsi znašli na toplem soncu. Ko smo vsi prilezli ven, smo začeli tuhtati o imenu jame. Gregiju sem naložil čast, da izbere ime.

Ko je tuhtal in tuhtal, sem ga vprašal, če je lahko Jelenov skozenjc. Ime sem izbral po njegovem priimku in tudi, ker je v bližini že Medvedja jama. Gregi se je strinjal in začela sva meriti. Namerila sva 15 metrov. Res zanimiv skozenjc. Ni pa bila to ta jama, ki smo jo prišli iskati, ampak vseeno lepo darilo. Lea in Gregi sta si šla še pogledati Medvedjo jamo, ki je dolga 30 metrov. Janko je rekel, da ga zebe, ker ima vso vlažno majico, ampak jaz mislim, da ga je skrbelo za Valerijo. Jaz sem šel iskat tisto jamo, v katero smo bili namenjeni. Zagnal sem se v hrib in s pomočjo drevesnih korenin in nestabilnih kamnov pod nogami sem prišel na sedlo tega grabna. Od tu sem nadaljeval po ozki stezi, ki so si jo ustvarili gamsi. Tu sem zagledal majhno ozko razpoko v strmem hribu. Ko sem odkopal listje, se je pokazal rov. Ker se je rov spuščal v -30 procentnem naklonu in na koncu zravnal, nisem bil čisto prepričan, če je sploh nadaljevanje. Zelo slabo se je videlo, kako je spodaj ustvarjena jamska pot te jame. Tako sem na pol s telesom ležal v jami in preračunaval možnosti obračanja, če rov ne gre naprej. Ali bom lahko prišel nazaj ali bom zataknjen z glavo navzdol čakal reševalnega psa, ki me bo zavohal in me bojo za noge potegnili ven? Ali pa me bojo lisice raznosile po svojih brlogih in nahranile lačne mladiče. V takem razmišljanju sem strmel v jamo, ko mi je pogled nekako ušel na strop jame. Tam me je pa skoraj »fras« napadel. »Fras« uporablja naša članica, pomenilo naj bi, da ti ustavi dih in ti prepreči, da bi takoj zadihal.

No, »fras« so mi povzročili pajki. Začudeno so me gledali, ne samo dva, ampak jih je bilo več, jaz bi rekel približno 9 komadov. Res težko rečem, ker so bili zelo veliki. Bili so to tisti pajki, ki imajo zelo veliko črno rit. Gledali so me z vsemi očmi, kar jih imajo. Nič jim ni bilo jasno, kaj delam jaz tu notri in jih motim pri druženju. Tako smo se gledali. Jaz z dvema velikima učkama, oni pa vsak s svojimi majhnimi osmimi učkami. Splazil sem ven in vzel palico. Odločil sem se, da grem notri. Takšna odločitev je padla, ker sem videl sigo in sem sklepal, da bi se rov lahko nadaljeval. Tako sem za palico šel v rov in pajkom povedal, da jih bom začasno pometal dol. Ko sem jih pometal dol, so se mi smejali, ker sedaj sem samo obrnil situacijo. Sedaj so bili na tleh. Malo sem razmetal listje, da sem jih zakril. Hitro sem se potegnil v jamo in bil navdušen, da se rov nadaljuje. Lepo sem puzal po rovu, ki se na koncu konča s steno, ki je zasigana, brez prepiha. Navdušen, da sem našel novo jamo, sem hitro spuzal spet mimo pajkov, ki so že prišli iz listja in se namestili na obrobje sten. Ko sem prišel ven sem začel klicati Leo in Gregija, naj se mi pridružita. Počasi sta prigrizla v hrib do mene. Šli smo do vhoda. Nisem se mogel odločiti, ali jim bi povedal za pajke, ker lahko bi se zgodilo, da bi meril sam. Malo sem olepšal zgodbo o pajkih in zlezel not. Sledil mi je Gregi in nato Lea. Ni prišlo do nobenega cviljenja, kar mi je malo olajšalo dušo. Po celem rovu se da lepo opazovati korenine, ki silijo iz površja v temo. Po tleh je grobo kamenje, ki je Leo spomnilo na idejo od Grega, ki bi iz jame pobral vse kamenčke itd... Z Gregijom sva začela meriti. Lepo sva merila čez ovinke ožine, vse do izhoda iz jame. V strmini, po kateri se spuzaš iz jame, je merilni laser totalno zaštekal. Tako sva se z Gregijom trudila, da se mu postavi v normalno ravnovesje delovanja. Ko sva se mučila, sva slišala Lejin glas, ki je previdno vprašal, ali bova kmalu končala. Rekla sva, da ja, da še malo. Ker sva po glasu predvidevala, da nekaj ni čisto v redu in da ima ta glas v sebi nekaj skrbi, sva pohitela in zaključila.

Ko je prišla Lea, je povedala, da je pred njo stal velik pajek, malo manjši, kot je bil Aragog (če ne veste, kdo je to, vtipkajte v Google). Živčno je hodil sem in tja in ni vedel, kaj bi storil. Leo je skrbelo za pajkovo živčnost in je želela čim prej ven, da ne bi pajku povzročila duševne motnje zaradi živcev. Lea je poimenovala jamo Pajčolanka, ki s svojimi 13 metri rova krasi tukajšnji kraški svet. Janko in Valerija sta z močnim vpitjem sporočala, da gresta počasi domov. Ko smo priskakljali iz strmin na ravnino in si želeli malo odpočiti svoja kolena, je začelo škropiti. Hitro smo pohiteli do avtov. Ko smo vse naložili v avto, si umili roke in se začeli premikati proti Mozirju, je začelo deževati. Zelo veseli, da smo uspeli z naravo uskladiti vreme. V Mozirju smo zavili v bližnjo picerijo si pridobili energijo nazaj ter odšli vsak po svoje. Zaključili smo uspešen dan, dve novi jami in veliko motivacije za nadaljnje prečesavanje tega terena. Raziskovali in jamarili smo: Lea Pavrič, Janko Stropnik, Grega Jelen, Valerija Petrič in jaz.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Lea Pavrič

Ni komentarjev:

Objavite komentar