06 januar 2017

Za dušo in trening v Rakunovo brezno

V soboto, 17.12.2016, smo se na pobudo Gorana spravili v jamo. Ker smo imeli čas šele zvečer, smo izbrali Rakunovo brezno, ki je zelo priročno za hitri spust in čisto zadostuje za kratki trening. Zbrali smo se v Polzeli in se odpeljali proti izhodiščni točki. Termometer je kazal minus, kar je dajalo telesu zelo neprijetne trenutke, ko je brez oblačil čakalo na topel jamarski podkombinezon. Hitro smo se oblekli in hiteli proti vhodu. Ko smo se spuščali po vhodnem rovu v jamo, nas je že grel topel jamski zrak, saj je v jami plus 6 stopinj, kar že dosti boljše kot zunaj.
Tako sva z Goranom zasedla na udobno mesto za sedet in pustila ženski, da dela. No, ni bilo tako grobo mišljeno, Lea je trenirala opremljanje, midva sva ji asistirala z nasveti. Tako sva počakala, da je še sestavila spodnje sidrišče in da se je spustila v spodnje prostore. Nato se je za njo spustil Goran, ki je ugotovil, da se jamarske tehnike ne pozabi tako hitro. Spodaj smo se splazili v kapniško sobico in se prepustili toploti in čvekanju.
Nikomur se ni mudilo nazaj v mrzlo noč. Tako smo se pomenili vse za nazaj in za naprej. Potem je le bilo potrebno premakniti rit. Goran je švignil po vrvi, ko je Lea vklopila fotoaparat, je že bil čez sidrišče. Potem sva si spet z Goranom poiskala udobno mesto pred vhodnim rovom in čakala, da Lea pospravi vrv. Ko je prišla do naju, sva ji pomagala razdreti zadnje sidrišče, ki je nameščeno malo visoko za človeka njene višine. Glave smo porinili v temno hladno noč. Do avta nas je pošteno zeblo, tako da smo pohiteli vsak v svoje toplo bivališče. Lahko si mislite, da smo jamarji vedno v prednosti - pozimi se v jami grejemo, poleti pa hladimo.
Zapisal: Maks Jamski; Foto: Lea Pavrič

Ni komentarjev:

Objavite komentar