17 januar 2017

Za začetek v rov Novega upanja

V torek, 3.1.2017, sem nekako videl, da bi se lahko zbrali in odšli v jamo. Malo je bilo nerodno, ker sem se spomnil na dan, ko so ljudje šli po dolgem prazničnem obdobju v službe. Takoj ko sem poslal sms, me je klicala Katja, če mislim prav. Malo sem bil sem skeptičen, če nas bo zadosti, saj je v Kebrovi luknji, kjer kopamo nadaljevanje, zaželeno vsaj 5 ljudi. Najprej se je javil Goran in tako počasi naprej in hitro nas je bilo za poln avto. Na planino smo prišli v mrzel, temni večer. Ta mraz nas je prisilil, da smo se hitro preoblekli in jo mahnili proti jami. En za drugim in že smo bili v Rekordni dvorani, kjer smo slekli pase in se prestavili v Rov novega upanja.

Goranu sem po telefonu rekel, ko sva se pogovarjala o planu dela, da gremo sicer samo malo kondicirati v »Kebra«, ampak bomo mimogrede še ven nesli tri vedre blata. Najprej je rekel, zakaj bi nosil blato ven iz jame? Sem mu objasnil, da mislim ven iz rova, ne iz jame, da nič straha, saj ne bo pretežko. No, to omenjam, ker je po 15 vedrih vprašal, če sem se zmotil pri štetju, da so trije že šli mimo njega. Nato je Goran rekel, da če sem že mislil kopati, zakaj sem vzel samo eno vedro, lahko bi vzel dva in ne bi rabili vmes počivati, ko vedro potuje po človeški verigi? Potem so se začeli že pogovarjati, kako mi bodo kupili peskovnik, ker sem ga očitno v otroštvu pogrešal, da si tako želim kopati. No, jaz se nisem dal, skrbno sem pobiral blato in kamne in tako uničeval »štoflc«.

Po pavzi sem se umaknil in nadomestil me je Filip. Potem sem lahko tudi jaz prišel na vrsto z hecanjem tistega siromaka, ki je kopal. Zelo zabavno za nas, ki smo v vrsti čakali na material. Ampak Filip nam je hitro vrnil. V vedro je dajal samo težke kamne, ki so nam pobrali energijo in počasi smo utihnili. Ura pa je se že pomaknila blizu devet, zato smo se pomaknili iz rova v dvorano in si privoščili malo hrustanja priboljškov. Filip je še ostal v rovu, saj je začel gristi v eno skalo. Mi smo hrustali, iz rova je odmevalo kladivo. Kmalu je utihnil zvok kladiva in prišlo je sporočilo: »mahno sem se po prstu«. Prišel je ven s prsti, ki so z blatom pomešano rdečo barvo tvorili kaotično stanje njegove uboge roke. Ampak ,ko se je splaknilo z vodo, smo videli, da ni preveč hudo. Lea je uporabila znanje, ki ga je usvojila na vsakoletnem tečaju prve pomoči, ki ga imamo. Naredila je popolno imobilizacijo prsta in lahko je odžemaril ven brez pomoči JRS.

Tako smo zapustili prekrasno jamo en za drugim. Ven smo prišli v mrzlo noč, nebo pa je bilo posuto z zvezdami, ki jih je v zimskem času toliko več opaziti na nebu. V tej idilični noči smo zaključili našo prvo skupno raziskovalno akcijo v letu 2017 z željo, da nam čim prej uspe priti v nadaljevanje, ki je blizu, saj tako pravi prepih. Jamarili in kopali smo: Goran Stojanović, Den Vrhovnik, Filip Solar, Lea Pavrič in jaz.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Filip Solar

Ni komentarjev:

Objavite komentar