02. januar 2017

Veternica – malo zmede in zaključek merjenja

V torek, 13.12.2016, smo našli čas, da smo skočili v Veternico, da zaključimo meritve. V spodbudo sta nas obiskala Miša in Borut Žabkar in sta nas pospremila do vhoda. Zelo smo bili veseli spodbude starejših izkušenih jamarjev. Lepo je, da nas spodbujajo, eni preko telefona, drugi pa pridejo celo na sam kraj dogajanja. Le v varstvu starejših lahko mladi ustvarjamo in razvijamo svoje ideje, ker vemo da imamo za sabo izkušene ljudi, ki so vedno pripravljeni svetovati, da se v pogonu ne izgubimo. S takimi mislimi smo se poslovili na vhodu in že izginili v temo. Pred jezerom smo se zbrali in odšli proti bližnjici, kjer smo imeli plan, da začnemo meriti. Lea in Gregi sta šla naprej v izvidnico. Ko sva z Alenko počasi merila, sva bila čedalje bolj zmedena, kajti to ni bila tista bližnjica, po kateri smo hodili nazadnje. Jaz sem sicer po tisti bližnjici šel samo enkrat in sem vedel samo, da je bilo zelo podorno, vso kamenje se je majalo in bilo je kar neprijetno. Kjer smo šli sedaj, je bilo vse fiksno, nič podora.
Tako sva merila, se pomikala višje in višje in bila z vsakim metrom v višino bolj zmedena. Ko smo prišli blizu izvidnikov, je Alenka rekla, da to ni prava bližnjica. Tudi Gregi je rekel, da je to čudno. Nato smo skupaj splezali nazaj do jezera in ponovilo vajo, saj smo mislili, da smo prehod zgrešili. Po čudenju in iskanju poti smo videli, da smo šli prav. Jaz sem šel nazaj gor skozi Kamin zmede in namesto, da bi zavil proti Ključavnici, sem zavil v Menihove rove in se še bolj zmedel. Ko sem se spustil dol iz Križišča več smeri proti bližnjici, sem slišal, kako se preostali vračajo nazaj. Tako sem lahko opazoval posledice zadnjega naliva, ki je bil zelo močen in je tukaj vodni tok premaknil kamenje, ki je sestavljalo podor in se je pot skozi nekdanjo bližnjico zasula.
To sem domneval po zvoku, ko sem zaklical k drugemu delu ekipe in sem jih slišal, da so spodaj pod kamenjem. Tako smo opazovali, kako je voda v zadnjem nalivu s silo tekla proti jezeru. Novo bližnjico smo preimenovali v Updejt bližnjica, ker se je nadgradila v bolj varno zadevo. Nato sva z Alenko nadaljevala z merjenjem proti Križišču več smeri, ampak sta naju Lea in Gregi poklicala, da je še zgoraj en prostor, iz katerega pridemo tudi v Cerkveno dvorano. Ta prostor smo poimenovali Olimp, ki je prostor, kjer nam božje sile spreminjajo poti v Veternici, kot se je storilo s staro bližnjico, ki nas je pošteno zmedla in smo rabili kar nekaj časa, da smo se »izmedli« nazaj. Na koncu tega prostora je Lea našla zelo zanimivo »ponvico«, ki je verjetno nastala, ko je voda izruvala kamen iz stene. Gregi je že domneval, da je mogoče fosil. Tu je Lea še opazila kamin, po katerem je pritekla vsa ta voda, ki je sprožila tako močno erozijo, ki je vplivala na bližnjico. Ta kamin je visok 6 metrov, ampak že na začetku malo preozek. Vsekakor zelo zanimiva zadeva, kamor bomo v prihodnje potisnili nos in se prepustili odkrivanju novih prostorov. Poimenovali smo ga Zvonik.
Od tu smo šli v Cerkveno dvorano, da smo se priključili na točko, ki smo jo že imeli od merjenja Menihovih rovov. Nato smo se vrnili nazaj v Olimp in se spustili malo nižje proti Updejt bližnjici. Od tu gre pot proti Križišču več smeri v razpoki, veliki 3 metre. Preden sva se začela vzpenjati, je Gregi prinesel past. Ja, našel je past, o katerih smo že toliko govorili, ampak še vedno jih nastavljajo. Bila je skrita in jo je slučajno odkril. Nato je Lea rekla, da je zgoraj opazila dva odtisa teh posodic, ki so jih že odnesli. Ko je še malo brskala, je našla še eno skrbno zakopano. Divji lovci na hrošče še vedno nastavljajo pasti. Sreča, da smo vsaj ti dve našli, ampak notri so že bili ujeti hrošči, ki so seveda bili mrtvi – škoda je že narejena. Pasti smo skrbno odnesli iz jame, tako da so ujete živali ostale notri in jih izročili speleobiologu Teotu, ki je kasneje javil policiji in naredil poročilo, katere živali so se ujele. Zanimivo je bilo, da je na polički blizu pasti bila razparana usnjena rokavica in kos usnjenega blaga, ki je videti služilo, da se pasti ne bi izgubile. Malo nas je spravilo v slabo voljo, da moramo še vedno naleteti na pasti.
V Cerkveni dvorani smo se še posladkali in vsi neradi odšli proti izhodu, ker se je čutilo, kako mraz pritiska v toplo jamo. Tam nas je čakal še finiš merjenja proti izhodu. Pri Kapeli smo se spustili do spodnjega rova in tudi tu ugotovili, da je voda od zadnjega neurja spremenila dimenzije tega prostora. Potem smo se vrnili do Kapele in se spustili po Toboganu. Tu se je že konkretno čutil mraz, ki je z nemilostjo vdiral v jamo. Lea in Gregi sta se skrila za ovinek in v zavetrju čakala, da midva se približava. Ko sva prišla blizu, sta potegnila črto ven proti avtu in smuknila v topla oblačila. Midva se že tudi tresla od mraza, ampak sva zdržala in pri vhodu še opravila meritve vhoda ter uspešno zaključila projekt merjenja Veternice pri Vranskem. Namerili smo 515 metrov. Za merjenje in raziskovanje smo potrebovali 7 akcij, na katerih smo sodelovali: Alenka in Grega Jelen, Lea Pavrič, Valerija Petrič, Grega Ramšak, Luka Ložar, Matevž Menih, Anže Kopina in jaz. Sedaj smo jamo sistematično pregledali in določili 5 delovišč, kjer bomo iskali nadaljevanja, tako, da še bomo obiskali ta biser Vranskega. Hvala vsem v tem odličnem projektu.
Zapisal: Maks Jamski; Foto: Lea Pavrič

Ni komentarjev:

Objavite komentar