Nazarje, 7.2.2021 – nedelja
Ta prispevek začenjam pisati podobno, kot se je pričel uvod v že čisto preveč novičk. Torej, da smo za ta dan imeli v načrtu obisk Dihalnika Keramika. Ker pa je radarska slika kazala, da se našim krajem približujejo deževni oblaki, smo morali svoje sile preusmeriti drugam. Upam, iskreno upam, da nam Keramika tega ne zameri in se ne bo od užaljenosti še bolj zaprla.
Turkova jama je zelo udobna, drive-in jama. Vanjo vstopiš v drvarnici pri Turkovih, ki znajo povedati, da ob močnih, dolgotrajnih nalivih iz jame bruha voda, ki teče skozi drvarnico. Leži nekaj višinskih metrov nad tokom reke Drete in cca. 100 m zračne linije v smeri jugovzhod. Vhod se je odkopal v nekaj prejšnjih akcijah, nazadnje natanko eno leto nazaj, 7.2.2020. Tako je po enem letu le prišel čas, da po enem letu zopet pokukamo v to jamo.
Veles je šel naprej
Na levi strani vhodnega rova se je nazadnje odprlo nadaljevanje – vidi se prostor in sliši se odmev. Tako sem se lotila praskanja stene, stropa in tal, ki je nekakšna zlepljena mešanica zemlje, drobirja in nadrobljene skale. Z Maksom sva se izmenjevala pri širjenju, ker pa sva imela močno podporo zunanje ekipe (Filip, Valerija, Veles in Janko), je delo potekalo gladko in kmalu smo lahko vsaj glavo porinili skozi ožino, da smo si ogledali, kaj je na drugi strani. Medtem je zunaj pričelo deževati.
Ko sem iz tal odstranila debelo naloženo plast zemlje, sem poklicala Velesa in Valerijo, ki sta že bila v polni jamarski opremi. Veles je prvi zlezel na drugo stran ter povedal, da jama gre še tri metre. Seveda, če Velesa vprašaš, koliko je velik, bo stopil na prstke, roke dvignil v zrak in povedal, da je velik »tli metle«. Povedal je tudi, da vidi kapnike, malo bele in malo rjave, nato pa se je moral vrniti, ker predaleč pa mu le nisem dovolila, saj kdo pa bi šel lahko za njim?
En od pritočnih rovov
Kar kmalu sem tudi sama zlezla na drugo stran. Tam se res odpre kamrica, ki se razveja na več strani. S stropa prihaja več pritočnih rovov, eden od njih je morda malo bolj perspektiven zaradi velikosti in razširjenih aktinomicet. Na tleh se kamrica v obliki poševne razpoke razvija naprej in navzdol. Tla so na debelo obložena z zemljo, zaradi česar je onemogočeno gibanje med kapniki, ki se spuščajo skoraj do tal. Če se vsa zemlja postrga s tal, bo veliko lažje. Menim pa, da zaradi nizke nadmorske višine ni smiselno iti dol, kvečjemu naprej ali pa navzgor. Slabih 200 m stran, v hribčku namreč leži Boksitno brezno, ki se na dnu konča zatrpano s smetmi.
Pogled navzgor v nadaljevanju
S tem dosežkom je bila misija za današnji dan zaključena. Jama gre dalje, malo se ji je treba še posvetiti. Je pa bilo bolj zanimivo opazovati, kako se z vodo počasi zapolnjuje kotanja vhodnega rova. Zunaj je namreč vedno močneje deževalo in v jami smo lahko locirali nekaj luknjic, po katerih je pricvrčala podtalnica. Namreč zvok vode, pomešan z zračnimi mehurčki je bil slišati kot cvrčanje.
Hvala Turkovim in Valeriji za malico, pa se že veselim naslednje akcije na tako udobnem delovišču!
Ni komentarjev:
Objavite komentar