09 februar 2021

Novo upanje v Mlinarjevem rovu

Napočil je dan, ki smo ga posvetili pregledu naše opreme. Opravili smo inventuro in pospravili klubsko skladišče. Zamenjali smo dotrajane popkovine, prešteli vse karabine, rinke in fikse. Tako smo pripravili opremo za nove zmage.

Naslednji dan se nam je zaluštalo valjanja po blatu v Mlinarjevem rovu. Slabo vreme nas je pregnalo na to delovišče. Prvotno smo namreč imeli v planu Dihalnik Keramika, a se je načrt žal spet spremenil. Ampak nič hudega, tudi v Mlinarjevem rovu je lepo. To jamo je prvič obiskal Žiga 10.08.2019. Na naslednji akciji sva prekopala prehod in se znašla v večjem rovu, kjer naju je ustavila ožina. Ožino smo 27.09.2019 prebili. Takrat me je Filip Solar potisnil skozi in videl sem, da se rov dviguje pod strop, kjer se ponovno zatrpa z zemljo. Ker me je komaj potegnil nazaj na širšo stran, smo jamo obiskali 7.12.2019, ko smo ožino še malo poširili. Nato smo pričeli s kopanjem zemlje v nadaljevanju, ki ga je Tilen poimenoval Epruveta. Tako so naslednje akcije na tem mestu potekale tako, da je prvi kopač spredaj v ožini tik pod stropom spodkopaval zemljo pod in pred sabo, jo nabasal v transportko in s težavo spravil transportko preko svojega telesa do asistenta za seboj. Asistent je ponavadi ležal v blatni luži v ovinku ožine in ni imel prav dosti manevrskega prostora, da je transportko s težavo podal izpraznjevalcu, ki je v ožini prevzel transportko in jo spraznil na drugi strani rova. Vse skupaj je oteževal še slab zrak, zato pred obiskom Mlinarjevega rova sedaj velja prepoved uživanja jajc, fižola in zelja.

Sedaj smo kopali že 4. akcijo odkopavanja v Epruveti. Prej vzpenjajoči rov smo že skoraj izravnali. Če smo prej bili tik pod stropom, se da sedaj že kar udobno sedeti in kopati, vedno bolj jasna pa je tudi oblika rova. Na mestu, kjer kopljemo, je nad glavo pravzaprav kamin – pritočni rov, po katerem se je posula vsa ta zemlja in tako zapolnila rov. Odkopali smo tudi kapnike, ki segajo vse do trenutnih »tal«, kar kaže na to, da smo še vedno relativno visoko pod stropom in bo treba odkopati še kar nekaj zemlje. Tokrat smo končno prečili rov pod kaminom in ga bomo počasi pustili za sabo, kar pomeni, da bo tudi zemlje vedno manj. Na tem mestu sta se pojavili tudi dve luknji, veliki za pest ali za čevelj. Če smo prej kopali v »živo zemljo«, rov od dna do vrha zasut s sipko zemljo, smo tokrat končno dobili nekaj, kar obljublja, da bomo šli naprej. Sedaj se vidi, koliko je bil rov zasut in koliko materiala smo morali že iznositi iz rova, da smo sploh videli, kje smo. Zopet smo se prijetno blatni vrnili iz jame. 

 

Zunaj pa so nas pričakali naši člani iz zunanje ekipe. Janko, Valerija in Veles so nam prinesli nekaj za pod zob in za pit, zatem pa smo pri Solarjevih bili deležni kosila in prijetnega popoldneva v jamarski druščini ob zanimivi debati o naših raziskavah. Lačnemu raziskovalcu ne moreš bolj ustreči, kot da mu po koncu akcije daš jesti, zato smo zelo hvaležni. Naslednjič pa si obetamo, da se nam rov le odpre.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Tilen in Valerija

Ni komentarjev:

Objava komentarja