Minilo je že dobro eno leto, odkar smo se na pobudo Alenke odpravili na Čemšeniško planino na izvidnico. Po uspešnih ugotovitvah smo nato imeli 1. raziskovalni tabor, kjer smo videli, da je območje pravi jamarski raj. Sedaj nam je uspelo, da smo se odpravili na 2. raziskovalni tabor na Čemšeniški planini. V vmesnem času med 1. in 2. taborom se je pridružil med naše vrste Uroš, ki ima vikend na tej čudoviti planini. Ponudil je prostor za spat, za kar smo mu zelo hvaležni. Tako smo se zapeljali v soboto zjutraj do hotela Prvine, kjer v neposredni bližini stoji Urošev vikend. Res idilična lokacija, zaradi zaprtja hotela pa je blaženi mir. Ko smo parkirali, smo najprej jamarsko opremo zložili v spodnje prostore in se nato premaknili v tople zgornje prostore, kjer smo se preoblekli v jamarska oblačila in najmlajšega člana odprave pustili v naročju mamice.
Plan je bil, da gremo v Črnovrško jamo. Vhod leži na vrhu Čemšeniške planine, ki nosi ime Črni vrh. Otovorili smo svoja telesa z opremo in jo počasi mahnili v hrib. Sneg tukaj še vedno leži v lepi beli odeji in pot je dobro prehojena. Počasi smo sopihali v hrib mimo planinske koče proti grebenu. Najprej smo zavili do radioamaterske koče, kjer smo gospodu Podkrajšku pustili darilo, kajti bil je dober gostitelj našega 1. tabora. Do Črnovrške jame so vodile stopinje in videli smo, da je nekdo vhod okrog in okrog založil s skalami, ki smo jih zvalili stran od roba. Tudi vej je veliko naložil na vhod. Mi smo sicer ob našem zadnjem obisku, preden smo odšli domov, zaščitili vhod, ampak nekdo je poskrbel za dvojno varnost, čeprav vhod ni blizu planinske poti. Ko smo zmetali vse stran, se nam je odprl lep, okrogel vhod v neznano.
Prepiha je bilo manj kot prvič, kar se po našem mnenju zdi dobro. Če bi bil prepih še vedno tako močan, bi lahko pomenilo, da res piha po prelomnici tik pod površjem. Tako se nam pa zdi, da ima prepih globlji pomen. Lahko, da se je prepih zmanjšal, ker so se vode dvignile zaradi staljenega snega in zmanjšale prepih. To pomeni, da se nam obeta tu velika in globoka jama, saj je že nadmorska višina nad 1000 metrov. Naprej smo preverili prehod Štirje Kvasi, ki je nazadnje bil še problematičen zaradi kamnov, ki so se usipali iz vseh smeri. Ugotovili smo, da se je posipanje materiala že dodobra nehalo. Med tem, ko nas ni bilo tu, je meteorna voda naredila dobro delo. Tako, da veliko čiščenja ni bilo potrebno.
Nato smo se lotili kopanja v razpoki, kjer piha. Razpoka je malo nižje od vhodnega brezna. Veliko je bilo zemlje in kamenja, ampak Gregi, ki je prvi kopal, je dobro napredoval. Za potrebe transporta materiala smo bili štirje udeleženci minimalno število. Eden manj in bi bilo delo zelo naporno ali pa tekoč trak prekratek. Ves material smo spravljali iz jame, ker notri ni prostora. Ko je Gregi poglobil meter zamaška v razpoki, smo se malo zamenjali. Bil sem jaz na vrsti za kopati. Zemlje je bilo čedalje manj, prišel sem do kamnov. Tako sem se lahko hitro poglobil v razpoko.
Nato se je tekoči trak ustavil, ker je Alenka imela zadosti mraza v začetku pomladi. Šla je poiskati vžigalnik. Pri kurjenju je pomagal Gregi. Tako je nekaj časa trajalo, da sta zakurila, med tem pa se je transport ustavil. Ta čas sva z Urošem pripravila veliko kamnov za izvlek. Nato je do mene prišla Alenka, ki je videla, da bo za ogretje najboljše iti kopat, ne pa čakat, da se mokra drva vžgejo. Sedaj je tekoči trak šel bolj počasi, ker je Gregi poleg praznjenja materiala moral skrbeti še za ogenj. Tako sem se spomnil na Žiga, ki vedno skrbi za ogenj pred Dihalnikom Keramika.
Počasi se je ura premikala proti večeru in Goran je zakuril žar v vikendu. Sicer nismo vohali tako daleč teh dobrot, ampak psihološko pa je učinkovalo. Zato smo kopanje ustavili in z Alenko sva opazovala sedaj že masivne stene, ki so se nam pokazale. To je dober znak, da smo pustili za sabo velike zagozdene bloke. Sedaj je tu masivni dachsteinski apnenec. Podornih blokov je manj. Nato sva se lotila merjenja. Najprej sem še razširil pot v kamrico, ki je na nasprotni strani razpoke, kjer smo kopali. Rov je med večjimi in manjšimi skalnatimi bloki rožencev. Tudi v tej jami smo lahko opazovali kalcitne kristale, ki so zelo pogosti po jamah Čemšeniške planine. Sige je zelo malo. Je pa jama bogata z živalstvom. Veliko je suhih južin, pajkov, kobilic, gosenic itd… Kaže, da živalim odgovarja toplota jame in zaradi mraza zunaj so v njej našle topli dom.
Med samim merjenjem naju je zmotilo kruljenje po želodcih. Namerila sva 20 metrov poligona in 7 metrov globine. Ko sva pomolila nos iz jame, sva videla, da sonce počasi izgublja moč. Med oblaki v daljavi so sončni žarki naredili lep okrogel sij, ki mu bi lahko rekli stopnice do nebes. Ob tem smo se spomnili Stephena Hawkinga, ki bi lahko imel problem oditi po teh stopnicah v nebesa. Ampak sreča, da veliki modrec ni verjel v nebesa. Smo pa rekli, da v spomin nanj bomo poimenovali eno jamo na tej planini.
Uroš je med pregledovanjem planine v tej zimi našel dve jami, ampak časa nam je zmanjkalo, da jih bi šli pogledati. Sonce je izgubilo moč in pritisnil je mraz, ki je gnal naša lačna usta proti vikendu. Tako nismo niti razmišljali, da bi še skočili v kakšno jamo. Sedaj smo šli dol po bližnjici. Tako smo šli po poti, kjer greš mimo skalice. Tako se reče štrleči skali, kjer imaš razgled na Čemšenik, vasico pod planino. Tam imajo smolo, da zaradi plazenja hriba, na katerem stoji cerkev, sedaj ne morejo več varno notri opravljati božje službe. Tako se ljudje sedaj dobivajo v gostilni, kjer imajo sveto mašo. Mi pa smo hitro napredovali do konca grebena, kjer strmi hrib vodi direkt do vikenda. Tam je šlo pa tudi po riti najhitreje navzdol, mimogrede pa na snegu še očistiš umazan kombinezon.
Umazano opremo smo zmetali iz sebe in odšli za mizo, kjer je dišalo po samih dobrotah. Goran, Tina in Lea so se res potrudili, da so za raziskovalce nekoristnega sveta pripravili tako pojedino. Alenka se je nato lotila izdelave zapisnika. Tako se je načrt in zapisnik izdelal že na taboru, kar je res super. Nato je sledilo druženje, Veles pa se je trudil s petjem svoje serenade in skrbel za glasbeno ozadje.
Naslednji dan smo se odpravili v Jelenov rog, edino jamo, ki je bila registrirana na tej planini. Odločili smo se, da jamo na novo izmerimo in jo sistematično pregledamo. Med potjo smo srečali dva domorodca. Malo smo poklepetali in jim povedali, da hrib ni kot jajce, kot si marsikdo predstavlja za to planino. Da je okoli lupina, notri pa votlo z velikim jezerom. Vse je bolj zakomplicirano. Pred Jelenovim rogom imaš kup enih dihalnikov. Od vsepovsod piha. Zaradi toplote rastejo lepe norice ali pikasti zvončki, vsak jim pravi drugače. Vhod v jamo se odpira v lepem prelomu in polno je živo zelenega mahu, ki ponosno kraljuje v teh božanskih pogojih za rastje.
Kmalu za vhodnim delom smo zavili v stranski del. Začneš lahko opazovati prelepe prelome in skalne bloke, med katerimi puzaš kot črv. Nam, ki smo bili lani na Madžarskem pri Blatnem jezeru v jamah, kjer imajo tektonske jame, je bilo, kot da smo še vedno tam. Prelepi prelomi, res lepo. V tem stranskem delu smo tudi našli varno mesto, kjer se bo dalo kopati. Tudi prepih se čuti. Nato smo zlezli nazaj proti glavnem rovu. Po njem greš po vseh štirih in nato prideš do večje dvoranice. Na žalost smo doživeli novodobne jamske poslikave. Ne, niso narisane živali ali način, kako se sedaj človek preživlja. Čez celo steno sta se dva podpisala z imenom in priimkom. Lani še tega ni bilo, sedaj pa šok. Andraž Sajovic in Boštjan Čop. Andraža sva po koncu akcije našla na spletu in z Alenko poklicala. Možakar ima firmo Asi, ampak ni toliko dozorel, da bi vedel, da je vandalizem v jami problematičen. Misli si, da se to da z radirko izbrisati in je stvar rešena. Pa ni tako. Jama je svojevrsten ambient, do katerega moramo gojiti spoštovanje. Če se podpišeš nekomu na fasado, bo vik in krik. Vidi se tudi, kako se človek ne more več omejiti, ampak se mora potruditi, da se podpiše čez celo steno.
Nato je naše pregledovanje zmotil zvok dveh sprehajalcev. Prišla sta na obisk Janko in Valerija. Do nas sta prišla lepo nedeljsko oblečena. Skupaj smo se slikali in mi smo nadaljevali z raziskovanjem. Gregi je na novo opremil brezno v spodnjo dvorano. Uroš pa je naju z Alenko usmeril v stranski rov. Prelepa razpoka. Po tleh je polno kamenja. Nad glavo so samo večji bloki, ki so se dobro usidrali. Na koncu pa smo prišli v pravo podrtijo. Lepo zasigano kamrico je tektonika podrla, premaknila in zložila v svoj red. Ta del nakazuje, da je jama nastala prej, preden se je začelo vse premikati. Nato smo poimenovali ves ta rov »Podrtija«.
Tudi v tem rovu smo našli lepe kalcitne kristale. Na koncu te podrte zasigane kamrice je prehod med kamenjem nižje po razpoki. Z Urošem sva gledala v razpoko, ampak do nje je bilo polno natrpanih skal. Začel sem odmikati kamenje in ko sem odmaknil večji kamen in ga fiksiral, sem dobil možnost, da poskusim priti naprej. Zložiti se je bilo potrebno zelo natančno. Ker sem navdušen nad prelomi, nisem veliko razmišljal, če se mogoče preveč zložim in se nato med temi skalami založim. Uspelo mi je in prišel sem v podorno kamrico, po kateri sem se malo splazil ter slišal Alenko in Gregija in videl, da stojita na vrhu tega čepa. Nato sem gledal naprej po razpoki. Ker so vse skale zdrsnile tu notri, sem vedel, da moram biti zelo previden. Najprej sem se vrnil nazaj, da sva nadaljevala z merjenjem. Našel sem drug prehod po skalni polici mimo skale, nato pokukaš ven, se dvigneš in si rešen tega prehoda.
Ko sva bila z merjenjem tu, sem se le odločil, da se vseeno spustim v razpoko. Premikal sem se zelo previdno, ampak ko sem videl, da so skale stabilne, ni bilo straha. Zato sem rekel, da naj prideta dol še Alenka in Gregi, Uroš pa naj zgoraj straži. Nikoli se ne ve, povsod nad sabo vidiš skale, ki so zagozdene mogoče že veliko let. Zato velja biti med spustom v nov prostor v tej jami veliko bolj previden. Tu smo lahko videli nekaj manjših tektonskih razpok, ki tvorijo lepa pravokotna križišča. Ti manjši prelomi so naredili pravo podrtijo v tem prostoru.
Nato smo se vrnili nazaj do Uroša, ki nas je že nestrpno čakal. Prehod tu notri je res zakon. Najprej iz razpoke splezaš prosto po zagozdenih skalah. Za hrbtom nimaš veliko prostora. Nato moraš telo spraviti v podorno kamrico, kjer se obrneš in nato, kot črv po skalni polici okoli skale in prideš ven. Jaz sem prvi šel iz rova Podrtije v zgornjo dvorano. Za mano je bila Alenka, za njo pa že Uroš. Gregi se je obiral nekje zadaj. Ko pogledam proti novo opremljenemu breznu, vidim luč. Čudno, kdo je šel v brezno. Najprej sem pomislil, da je Gregi našel kakšen prehod. Začnem ga klicati in grem proti breznu. Ampak luč je bila globlje v breznu. Ker smo v dvorani pustili pasove, sem mislil - pa ne, da je kakšen sprehajalec prišel v jamo, videl vrv in šel se spustiti v brezno. Scenarij sem imel v glavi in tudi to, da mu bom naložil nekaj besed.
Ko pokukam v brezno, vidim veliki nasmešek Leje, ki je bila tiho ko miška, ko sem klical Gregija, kajti vedela je, da mi ni jasno, kdo za vraga bi lahko bil. Velesa je odložila v oma-dedi servis, si od Valerije izposodila kombinezon in čelado in hitela v jamo. V dvorani je videla naše pase, zato ji ni bilo čisto jasno, kje smo. Nekaj časa je žvižgala, ampak odgovora ni bilo. Uroš je sicer slišal neke glasove, ampak ni bil čisto prepričan v svoja ušesa. Da pa drugim govoriš o nekih glasovih, je pa seveda nerodno, kajti lahko te hitro imajo za odmaknjeno osebnost. Zato Uroš ni riskiral. Ko Lea ni dobila odgovora, je smuknila v Alenkin jamarski pas in se spustila v brezno. Preveč dolgo je bila brez jam in brezen in je rekla, da je to bil res pravi balzam za dušo in se ni mogla upreti sveže opremljenemu breznu. Jaz pa sem tudi bil zelo vesel za njen lep nasmeh, ki sem ga videl, ko me je pogledala iz brezna nagajivo, ker je vedela, da me je dobro presenetila.
Čas pa je že bil, da pojdemo počasi na pozno kosilo. Na dnu brezna je velika dvorana, katero bomo pogledali naslednjič. Namerili smo 106 metrov poligona in 13 metrov globine. Na novo smo raziskali rov Podrtija. Smo pa ugotavljali, da sta ta dva dni minila, kot utrinek na nebu. Za obloženo mizo smo že planirali nov tabor v začetku poletja, saj tu je še veliko skrivnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar