V jamski megli

Slovenščina | English
18.03.2018, nedelja.

Bližal se je vikend in misli v glavi so iskale jamo. Z Žigom sva imela v mislih Dihalnik Keramika, ampak sva hitro spremenila jamo zaradi blata, ki nastaja na vhodu zaradi tajajočega se snega. Tako sem začel razmišljati o Tinčevem breznu nad Jeronimom. Ampak Grega, ki je bolj izkušen, je odsvetoval, kar sem seveda tudi jaz pritrdil, ker se je vreme med vikendom čisto sfižilo. Ker Simon ni imel časa v nedeljo, bi lahko šla v jamo v soboto, ampak dež v dolini je padal cel dan, v planinah pa celo sneg. Tako je bila za nedeljo najboljša rešitev Škadavnica. Za vse druge jame, ki jih raziskujemo, mora biti vsaj nekaj dni suho, da voda odteče. Takoj, ko sem zaključil delo na Golteh, kjer je nametalo 20 cm novega snega, sem se odpeljal po Žiga. Nabasala sva opremo v avto in se odpeljala proti Vranskemu.

Tam sva parkirala v zelo mračnem večeru brez prave svetlobe. Vse je bilo tiho in sivo. Zakorakal sva proti jami. Škadavnica v takem vremenu lahko ponudi zelo zanimiv pojav. Zaradi velikega vhoda in velike dvorane se v jami nabere gosta megla, ki zmanjša vidljivost. Jaz sem bil prvič notri v taki megli. Posledica megle je bila, da sva Žigom hodila gor in dol in iskala luknjo, kjer smo nazadnje že kopali. Ker sva videla, da drugače ne bo šlo, kot da greva čisto do stene in počasi nazaj in gledava za manjšim breznom, kjer prosto splezaš do kamrice, kjer je nato luknja. No, ta metoda se je obrestovala in našla sva brezno in kamrico. Razložila sva opremo in opazila, da manjka glavna stvar za kopat. Tako je Žiga skočil v avto iskati stvari, jaz pa sem se lotil dela. Prepih je bil odličen in tu je bilo čisto dobra vidljivost, vso meglo je odneslo v dvorano. Kmalu sem slišal Žigov glas, ki me kliče, da se je orientiral in prišel prav. Je rekel, da je zunaj začel počasi naletavati sneg in da je še bolj grozljivo. Od traktorja sledi delajo podobe senc, ker se jih še sneg ni prijel in imaš občutek, da ljudje stojijo na cesti in te čakajo. Ampak zdaj sva bila v topli jami. metala sva kamne počasi ven in širila nadaljevanje.

Na začetku je nekaj blata, v katerega sem porinil glavo, ko sem se sklanjal po kamne. Ko sva se zamenjala, sem videl, da je to nekakšna lepljiva ilovica, ki mi je sprijela lase. Veselo sem vzel nož, misleč, da ga imam v primeru vsega hudega. Ko sem začel rezati lase, sem se skoraj skalpiral, tako je bil skrhan. S takim nožem bi si žile raje pregriznil, kot odrezal. Strašno, sem en čas razmišljal, kako neumno, da že celi čas nosim s sabo skrhan nož. Ko pa je zmanjkalo energije v bateriji, sva prenehala, pospravila vse in počasi odšla ven. Da pokukamo v nadaljevanje, pa je zmanjkalo čisto malo. Na sumu imamo tudi potencialno reko, ki naj bi tekla skozi Škadavnico in posledično veliko prostorov in rovov, če nam uspe priti pod skale, ki so padle ob velikem potresu iz stropa. Zunaj naju je pozdravil snežni metež z vetrom in -3 stopinjami. V roke se je zanohtalo že na prvi polovici poti do avta. Avto je bil že ves zasnežen. Hitro sva zmetala stvari vanj in nekaj časa sedela, da je gretje začelo delovati, da sva se odtalila.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Žiga Solar