07. marec 2018

V Rakuna na hitro

Slovenščina | English
4.3.2018, nedelja.
Tako malo je bilo v februarju časa za jame, da včasih že doživiš jamarski delirij, ki se kaže v neprespanih nočeh z jamami v mislih ali pregledovanju načrtov po cele večere. Tako sem bil vesel, da se je v nedeljo zjutraj našel čas, da smuknemo v malo, a sladko jamo, ki je blizu in res pri roki za hitri spust. Rakunovo brezno je zelo lepo in zelo toplo zavetje pred zimo.
Na ta dan so napovedali, da se bodo temperature dvignile in se bo dalo brez stisnjenih zobkov preobleči. Do jame je bilo potrebno gaziti in ker je bila z nami Mateja, smo moški vljudno predlagali, da imajo ženske prednost in da lahko hodi prva. Takšno vljudnost opazimo tudi v Bosni po vojni, kjer sedaj moški zaradi nevarnosti min dovolijo ženskam, da hodijo prve.
Ko smo prispeli na greben, sem pa moral malo sem in tja, da sem našel vhod. Se je bukev podrla in delno zakrila vhod, ki bi se vsaj malo moral videti s ceste. Topel zrak, ki se je valil iz jame v dan z -1 stopinjo, je nakazoval, naj hitro smuknemo notri. To smo tudi storili, saj je notri zadosti prostora, da lahko pred prvim breznom naredimo debatni krožek.
Gregi, ki se pripravlja na izpite, je opremljal. Tako sva ponovila, kot bi rekel Goran »vozlanje« dvojne osmice in že se je spustil do prve stopnje.
Nato je šel Uroš, ki mu gre vedno bolj odlično pri premagovanju višine. Sedaj je z malo manj treme se spustil čez rob do Gregija. Izpod njegove čelade se ni pokazala nobena kapljica potu straha, kot v prejšnjih podvigih.
Mateja je tudi bila potrebna ponovitve. Nato je Gregi opremil pot naprej, mi pa smo odšli pogledat prelepi kapniški rov, ki je v zgornji etaži. Nato je Uroš počakal zgoraj, midva z Matejo pa sva se spustila do spodnje dvorane.
Tam sem še Gregiju pokazal prelepe male kamrice, ki res očarajo človeka, ki je prvič v tej jami. Nato je Mateja odžemarila proti sidrišču, kjer je nato malo trajalo, da se je skobacala skozi. Jezil jo je prsni žemar, ki je ušel previsoko in v vsakem koraku je šel previsoko, kar nato postane zelo težavna stvar za odpet. Rdeči obraz od napora je dal vedeti, da je usvojila novo lekcijo in da je se dodobra raztegnila v jami po dolgem času.
Nato je še Gregi odšel v kapniški rov, mi pa smo en za drugim splezali do vhodnega rova. Ven smo pokukali v lep zimski dan in je bil že čas kosila. Za nekaj časa je zaleglo.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Gregi

Ni komentarjev:

Objavite komentar