Potep po blatnih deloviščih

Jama na Slomniku
Iz Mlinarjevega rova
Jama na Slomniku

V petek smo končno v plan postavili kopanje v Dihalniku Keramika, ki smo ga letos kar malo zanemarili. Pa sem v tisti navdušeni naglici pozabil na vrtalnik, kar pomeni, da bo Keramika morala še malo počakati. Upam, da nam tega ne bo zamerila in se od užaljenosti še bolj zaprla. Da pa ne bi gledali v zrak, kar zardi pomanjkanja sonca pozimi ni tako zanimivo, smo se preusmerili v Mlinarjev rov. Tam potrebujemo zgolj motiko in zidarsko zajemalko.

Dobro smo se zavedali, da zaradi odjuge lahko pričakujemo blato. Ampak saj nismo iz sladkorja. Že na začetku je kazalo, da bo blatno. Najbolj pestro pa je bilo tik pred vstopom v del z imenom Epruveta, kjer zdaj kopljemo. V kotanjici na dnu rova je ponavadi majhna lužica, tokrat pa je bilo polno razmočenega blata, ki je ustvaril pravo drsalnico. Prvi sem jaz zlezel do mesta, kjer se kopa. Ker pa sem se počutil ujet kot slon v premajhni sobici, sem prepustil kopanje Leji. Ker je lokacija kopanja na vrhu rova, ni toliko blata, temveč bolj zemlja, kar nas je razveselilo. Zrak je, kot ponavadi, bil precej slab, na trenutke pa je od nekod prineslo svež in s kisikom obogaten zrak, kar nam je vsakič dalo nov zagon. Teja je ležala v rovu tik nad blatno kotanjico, kjer je bila njena naloga, da sprejme polno transportko zemlje od Leje in jo preko sebe preda meni v roke. Jaz pa sem se plazil po razmočenem blatu od Teje do mesta, kjer sem praznil transportko in gradil gradove iz zemlje. Teja je bila prvič v tako blatni jami in ji je prenašanje te umazanije šlo odlično od rok. Po 5 urah kopanja so se Leji – kopaču izpraznile baterije. Zato smo se soglasno strinjali, da končamo s kopanjem. Napredovali smo za 1 meter, saj je rov do vrha zatrpan z zemljo in se trenutno nahajamo tik pod stropom meandra. Pri raziskovanju sledimo lepo oblikovanim rovom, ki jih je zasula fina zemlja, ki je prišla po številnih ozkih pritočnih rovih. Sedaj smo se že izognili kaminom, iz katerih je nasulo zemljo in pričakujem, da se bo kmalu kaj odprlo. Ven smo prišli v hladen zimski večer. Mokro blato nas je še dodatno hladilo. Zmetali smo vse v vrečke in se odpeljali čimprej na vroč čaj. Naslednjič pa upamo, da bomo že videli, kam naprej. Tokrat smo zaključili tretjo kopaško akcijo v tej jami.

V soboto smo zagrizli v hrib Slomnik in sicer v Jamo na Slomniku. Prejšnji večer sem v Mlinarjevem rovu razlagal Teji o Jami na Slomniku, in sicer kakšen balzam za dušo je ta jama. Suho delovišče, čista jama, kot gospod polniš vreče in jih pripravljaš za transport.

Tako smo počasi s hitrostjo Velesovega koraka stopali po grebenu vse do konca Velikega Slomnika, kjer se odpre pogled na Liboje, mi pa v mislih že v lepem suhem delovišču. Iz jame je tokraj lepo pihalo ven. Leta 2018, ko smo bili v tej jami v podobnem času, je vleklo zrak noter. To se dobro spomnimo, ker se je Janko nad jamo prevrnila jeklenka s plinom in je prineslo vonj nam v jamo pod nos. Tokrat pa je jama lepo dihala.

Midva z Velesom sva se prva spustila do delovišča. Počakala sva še Rista in Leo, ki jima je že malo zbledel spomin na te stopnje. Ko smo se vsi skupaj nabrali na dnu jame, sem pogledal v delovišče. Tam je bilo jezero.

Te lepe sanje, kako bomo danes kopali v suhem delovišču, so se razblinile. Tako smo sklenili, da danes ne bomo kopali. Smo pa lahko videli, kako lepo diha jama. In to iz zgornjega stranskega rova, kjer smo enkrat že širili. Nadaljevali potem nismo, ker smo se lotili kopanja spodnjega zamaška. Tokrat pa smo sklenili, da naslednjič zopet gremo širiti zgornji rov.

Strojanškovo brezno 2

Veles je preveril, če je močerad res zaspal v stranski luknji. Prešteli smo vse pajke in kobilice in odšli ven iz jame. Na poti smo opazili še en dihalnik, ki res močno diha. Pot je bila blatna in dol smo se kar pridrsali, če ne bi bilo dreves, ki so nas ustavljala. Vsekakor se vrnemo kmalu na Slomnik.


 

Za nedeljo pa je Alenka predlagala, da spet gremo na Dobrovlje do kmetije Strojanšek, kjer smo letos že raziskovali. Ob vlaki smo si takrat ogledali novo brezno, ki smo ga poimenovali Žovneško brezno nad Strojanškom. Ime je dobil po Žovneškem gradu, iz katerega izhajajo znameniti Celjski grofje. Nato smo se lotili pregledovanja terena. Malo nas je bilo strah, saj so na nasprotnem hribu imel lovski pogon. Smo pa med pogovorom z lovcem, ki smo ga prosili, da nam pove, kje je varno se gibati, dobili nasvete še za nekaj jam. Nato smo previdno hodili in se držali stran od podrasti, da nas nebi zamenjal za divjad. Gospodar kmetije, Janko, nam je pokazal dihalnik pod kmetijo. Domačija je že dobro znana, saj so notri poleti spuščali steklenice pijače, da so ostale hladne v vročih poletnih dneh. Luknjo imenujejo hladilnik. Tokrat pa se je ven valila para in bi lahko notri segrevali čaj. Nato smo z Jankom še kramljali o enem breznu, ki ga nam pokaže ob naslednji priliki. Potem nam je povedal malo zgodovine iz teh krajev. Je rekel, da se je med vleko lesa zataknilo v hrib deblo hrasta. Ker je bil zemlja mehka, je vleko nadaljeval. Nato je iz zemlje poleg debla izruval še lončeno cev, ki je od znotraj imela celo glazuro. Ta lončena cev je bila kasneje dokaz, da je do grada Žovnek bil speljan vodovod in tako je imel grad celo tekočo vodo. Potem nam je pokazal lipe, ki jih naj bi posadili Turki, ki naj bi šli mimo kmetije in si pod njo postavili tabor. Naj jih bi bilo tako veliko, da je za vsakim drevesom bil privezan po en konj. Ti turki so si mimo kmetije utirali pot po Dobrovljah, ker je bila takrat dolina dokaj močvirnata in preveč izpostavljena, da jih bi opazili. Turki so nato nadaljevali pohod vse do Dunaja. Ta zgodba naj bi pri Strojanških šla iz roda v rod. in bilo smo veseli, da smo jo slišali še mi. Je pa iz kmetije lep razgled po Spodnji Savinjski dolini. Pokazal nam je še, kje so nekoč sadili hmelj in imeli v tem hribovitem svetu kar nekaj njiv, ki so jih orali z voli, česar se še Janko spomni. Kmetija je namreč na 550 metrih višine na popolnoma kraški površini. Delo tukaj je bilo naporno, je pa bilo takrat več ljudi, ki so delali. Sedaj pa se težko najde nekaj pridnih rok za pomoč. Tako smo zaključili z izvidnico in se kar kmalu vrnemo in izvemo kaj novega, predvsem ko ne bomo prišli do avtov umazani do ušes.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Risto, Lea, Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objavite komentar