12 oktober 2021

Jesenski vikend na Korošici

25-26.09.2021 in 04.10.2021

Prehod v Bronasti prst (Brezno Šubidu)

Komaj smo čakali, da izkoristimo zadnje tople dneve v planini in gremo v Brezno Šubidu. To brezno nas je mučilo, ker je v delu Bronasti prst še vedno zelo težavna ožina. Na letošnjem taboru Korošica 2021 so se jo lotili širiti že v tretje oba naša Filipa in Simon, ampak le toliko, da je s težavo skozi prišel Filip Solar. Prvič sta načela ožino Gregi in Žiga. Nato sta lani v jesenskem času nadaljevala Lea in Žiga in se tudi prerinila skozi, nazaj pa sta le z mukami splezala ven. Tokrat pa smo želeli, da jo končno razgrizemo in omogočimo normalno napredovanje.

Tako smo skoraj še v nočnem času odšli od doma Simon, Žiga in jaz proti Korošici, iz Kamniške smeri pa je prihajal Benjamin. Ko smo prispeli, smo si privoščili obilen zajtrk in s Praga je že prihajal Beni. Potem smo še oskrbniku Filipu pomagali betonirati temelje za nosilne stebre, ki bodo podprli streho nad kontejnerji, da ne bo sneg naredil kakšne škode. Po koncu dela smo se spakirali in jo mahnili pod Lučkim dedcem jamam naproti. Najprej smo zavili do Treh vhodov, kjer smo pobrali vrvi in jih odnesli v Brezno Šubidu, ki je trenutno najbolj aktualna jama. Beni je pri vhodu ugotovil, da je nekje zgubil pas, tako da se je obrnil do koče pogledat, kje ga bo našel. Ni bil pa edini, jaz sem pozabil gojzerje, tako da sem v planinah bil z Žigovimi teniskami.

Petkova jama

Da ne bi čakali, sva se z Žigom spustila do ožine. Tam sva imela tehnične težave pri delu. Tako sem se vrnil na površje in srečal Benija, ki svojega pasa ni našel. Posodil sem mu mojega. Najprej se je branil, ampak sem ga le prepričal, da gre pogledat, kajti tudi če ne bo šlo prežvečiti ožine, bo videl lepote jame. Simon pa je med tem že smuknil proti koči in šibal proti Molički planini iskati pastirja, da bi ga povprašal, če ima kaj piva. Toplota dneva se je z vsakim odmikom sonca izgubljala. V mraku sta se do koče vrnila Beni in Žiga, ki tehničnih težav nista mogla prebresti. Zakuril se je ogenj, da smo pridobili toploto, ki se je z umikom sonca izgubila. Tam je bilo tudi veliko drugih nejamarjev, ki so spraševali, kako je v jami, kje so jame itd… smo pa izvedeli tudi odlično novico, da v nedeljo zjutraj prideta še Mateja in Teja.

Proti Meandru gladkih copatkov

V nedeljo se nas je nabralo več in smo sestavili dve ekipi. Simon in Žiga sta šibala proti Šubiduju, mi pa v Petkovo jamo. Tam smo imeli za izmeriti vhodni del, ki je kar precej razvejan, na nekaterih mestih pa razbit. Z Benijem sva se spustila do mesta, kjer smo na taboru končali in se nato plazila po rovu v notranjost jame, tokrat v zgornjih delih. Ko sva prišla do mesta, kjer se jama odpre, mi ni dala miru ena luknja. Odšel sem do tja in videl, da mogoče pa je le kaj zadaj. Ko sem premagal luknjo, pa presenečenje. Zadaj se nadaljuje zelo lep meander, iz katerega piha. Ker nisem bil primerno obut, nisem kaj preveč plezal po Meandru gladkih copatkov, kot sem ga poimenoval. Dal sem prostor Mateji in Teji. Napredovali sta, nato pa je Teja zlezla 4 metre navzdol in 1 meter do konca ji je zmanjkalo, da bi prišla do dna. Je pa opazila, da se nadaljuje v normalnih širinah. Veselje, saj lahko prav ta meander gre proti Trem vhodom. Sedaj sta v jami dva meandra za pregledat. Zgoraj in spodaj. Jama pa sedaj meri že 180 metrov dolžine in še ni konec.

Meander gladkih copatkov

Počasi smo se vrnili do koče, kjer smo si skuhali kosilo in čakali na novice iz Šubiduja. Žiga je bil zelo mrk, ko se je vrnil. Podloga za pomoč pri širjenju je padla v nadaljevano brezno. Tako sta kar hitro zaključila z delom. Še svoj obrok hrane je prepustil kužku Jacku, ki pa se ni preveč sekiral. Veseli smo bili uspeha v Petkovi jami in da sta punci prišli gor, ker smo tako lahko naredili dve ekipi in sta pogledali meander.

Ampak pozabiti se vseeno ni dalo ožine in je zadaj nekje v glavi glodala misel o neuspehu. Kar kmalu v ponedeljek sva z Žigom že naložila opremo v nahrbtnike in šla proti jami. Vreme je bilo napovedano bolj za silo. Kar kmalu je megla zapirala poglede in od nje se je stekalo, da sva bila hitro mokra do spodnjih hlač. Poleg pa naju je spremljal še veter, ki je na Korošici imel največjo moč. Tik pod breznom, ko prideš v razdrapan svet, kjer je vse isto, pa sva iskala pravi kanal. Tam sva nekajkrat zaokrožila, da sva se zanesla po Žigovem dobrem občutku. Sledilo je najhujše - sleči se do spodnjih hlač in se čimprej obleči v topli podkombinezon.

Zajtrk od Žiga
Ožina v Bronastem prstu

Redko se zgodi, da želiš iti v visokogorsko jamo zato, da se malo pogreješ. V jami je teklo iz vseh špranj. Do delovišča sva prišla kar hitro in Žiga se je lotil dela. Tokrat je šlo odlično. Po dveh urah je ožina bila odpravljena. Če štejem še neuspelo širjenje, lahko rečemo, da v šesto gre rado. Nato sva si vzela čas in počasi opremljala nadaljevanje jame. Za ožino je 3-metrsko brezno, ki se nadaljuje v 6-metrsko brezno. Tam pridemo v večje brezno, ki je zatrpano. Lahko opazujemo skale, ki so naložene in so zabasale brezno. Del nanosa pa se je že strdil s sigo. V tisto brezno se spustiš še 20 metrov in si na dnu. Opaziš, kam je odtekla voda, ampak nadaljevanje je zatrpano s kamenjem. Filip pa se je spustil v manjšo cev ob tem breznu, slučajno se mu je pod ritjo usulo kamnje in našel je nadaljevanje v še eno 15-metrsko brezno.

Nadaljevanje: Drugi brat

Ampak tam nas čaka zopet nekaj dela, da pokukamo v nadaljevanje. Sedaj je jama pripravljena, ta cilj smo dosegli. Po 6 urah v jami se stanje zunaj ni kaj veliko spremenilo, le da se je megla dvignila malo višje. S preoblačenjem si nisva dala veliko opravka, samo zmetala sva stvari v nahrbtnik in odhitela čez Desko v dolino. Po 2,5 urah sva do avta prišla že v temi in prijetno utrujena se vrnila domov.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski, Teja

Ni komentarjev:

Objavite komentar