20 oktober 2021

Obisk Snežnika


Snežnik je za nas oddaljen kot Sibirija. Zato tja nikoli ne zahajamo. Ko pa smo dobili povabilo od Mitja, da skupaj pogledamo eno brezno, smo se z veseljem odzvali, da z zelo dobrim poznavalcem vidimo to oddaljeno planoto. Tako sva s Štajerske krenila s Filipom S. in na Vrhniki pobrala v neki lovski koči še Žiga, ki je tam preživljal slavje rojstnega dneva. Med tem, ko sva ga iskala med ležečimi trupli ljudi, sva požela uspešen val negodovanja, preden sva našla Žigovo truplo in ga vzbudila k življenju. Tako smo bili kompletni: brata Solar in jaz. Pred leti sem jaz njiju vozil naokrog, ko sta bila še tečajnika, sedaj pa sta me onadva peljala naokrog.

Na Rakeku smo se srečali z Mitjem in še enim jamarjem, ki je prihajal iz Borovnice. Nato smo v Ložu nakupili nekaj za pod zob, popili kavo in se trudili odgovarjat na radovedna vprašanja natakarice. Radovednost se ji ni nič potešila, ko ji je Mitja razlagal, da gremo iskati migrante, le zmajala je z glavo, kako smo neresno čudni jamarji. Nato smo mimo gradu Snežnik zavili v prostrane gozdove Snežnika. Mi, ki smo bili prvič tu, smo se čudili, kako je velik. Občutek smo imeli, da nas vodi samo ena cesta, ampak iz izkušenj z našimi Dobrovljami vemo, da je tu polno odcepov in se lahko hitro izgubiš. Nato smo sredi ničesar parkirali in se odpravili gozd. Vreme je bilo čudovito, pravo jesensko, sonček je grel mrzel veter, ki nas je hladil. Med potjo sem razmišljal, zakaj sem Mateji podal dvome, kakšno bo vreme.

Po polurni hoji smo prišli v razbiti teren in pred nami se je odprl prelep prelom. Na začetku je bil vhod v brezno z imenom Ždrocla 3. Tam smo se razporejali v ekipe in Mitja je že razmišljal, če nas ni malo preveč. Sem se že ponudil, da grem malo naokrog pogledat za kakšno jamo. Naenkrat se je privlekla megla in zavladala dnevu. Jesenski lep dan je izginil in nič se nisem več počutil krivo, da sem Mateji podal dvome o slabem vremenu. Tudi moja želja, da grem malo naokrog, je izginila. Najprej sta v jamo švignila Mitja in Filip. Žiga se je zavil v bundo in lovil še zamujeni spanec, jaz sem pa jamarju iz Borovnice razlagal o naših jamah. Nakar je prišel klic iz jame, da lahko pridemo tudi mi v jamo. Spust v enovito 80-metrsko brezno je bil res prekrasen. Gladke stene, samo spustiš se v črnino. Spodaj je bilo še za vzorec snega, prve raziskovalce pa je ustavil, kar zajeten zamašek snega, zato ni bilo možnosti, da najdejo nadaljevanje.

Mitja je plezal nekje višje nad nami v okna. Jaz sem odšel proti dnu in gledal, kje pleza Mitja. Prišel je nad dnom, tako da s zgornjimi okni ni bilo uspeha, saj so se povezala s trenutnim dnom. Mi je pa dalo misliti, kam bi lahko odtekala voda. Odmaknil sem na robu en kamen in zadaj se je nekaj videlo. Na pomoč sem poklical Filipa in Žiga, premaknili smo nekaj kamnov in že se je zadaj videlo nadaljevanje. Poklicali smo Mitja, naj pride pogledat, kje gre jama naprej.

Kamen je skozi meander padel v brezno. Kolikor smo lahko, smo skopali, ampak za prehod bi bilo treba še nekaj pripomočkov. Tako je ostalo sedaj za drugi obisk. Nato smo se vrnili do avta, megla ni bil prehuda, saj je bila višje od nas. Od tam pa smo zavili do bunkerja, kjer smo preživeli večer ob toplem pasulju.

Nedeljsko jutro smo se zbudili v rahlem sneženju in zopet meglenem dnevu. Tako se je plan za nedeljo, da pogledamo še eno jamo, opustil, saj ni bilo smiselno riniti v takem vremenu do jam. Večji del nedelje je minil v jamarskih debatah ob prijetnem ognju. Hvala Mitju za vodenje in še pridemo kaj na obisk na oddaljeni Snežnik.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objavite komentar