Kamrica težkega kamna – novi del v Veternici



30.04.2018, ponedelj
Po raziskovalnem taboru na Velikem Rogatcu sva z Žigom še vedno imela energijo za jamo. Vseeno sva si dopoldne vzela počitek, popoldne sva pa rekla, da greva v akcijo. Tudi Simon se je javil, da bo imel mogoče čas in da pride kasneje. Tako sva z Žigom vzela kup opreme: dva vrtalnika, opremo za kopanje in še svoje stvari. Ker je bila vsa prtljaga kar težka, sva se tolažila, da greva samo do Cerkvene dvorane, ki je bolj na začetku. Najprej sva se lotila nabijanja stopničk, kjer se bo naredila nekakšna mini raziskovalna pot v delu z imenom Orgle. Tako sva razmišljala, optimizirala pot in pričela nabijati. Po prvi zabiti stopnički sva slišala značilno ropotanje, ko se skozi ožine prebija jamar. Prišel je Simon. Tako se je udarna moč povečala in hitro smo končali s stopničkami. Potem sem rekel, da se bi lotili prekopati še prehod nad Orglami.
Nad Orglami je ozek, res ozek prehod, kjer me je skrbelo, če bom sploh zmožen se preriniti skozi. Ko prideš čez ožino, se nato splaziš po rovu naprej, kjer nad sabo kmalu zagledaš ožino, ki je preozka za prečenje. Za ožino se vidi večji prostor. Tako smo videli že med merjenjem Cerkvene dvorane in Orgel.
Tako sem se zdaj zabasal v ožino in z muko prerinil moj život skozi. Kolega sta mi podala orodje in nadaljeval sem naprej do nove ovire. Tisto, kar se nam je sprva, ko smo tu tiščali nos, kazalo kot samo en kamen, je sedaj postalo seveda več. Prostora je zelo malo. Zamahniti s kladivom prav ne moreš. Pogoji dela so bili obupni. Prestavljanje kamnov in premiki gor in dol, medtem ko si zvit v črko s, je telo utrudilo hitreje, kot sem mislil. En čas sem še prestavljal kamne, zlepljene v blato in mahal s tretjino zamaha, dokler mi ni moči pobralo. Prehod je bil že lepo razširjen, ampak v kamrico se še ni dalo.
Prosil sem Simona, če se zamenjava. Seveda so tudi njega mučili pomisleki, če bo nad Orglami sploh zlezel skozi. Sreča, da je na eni strani gladka siga, kjer lahko telo na silo tiščiš skozi in se prerineš čez. Simonu je uspelo in rinil se je naprej do delovišča. Kopanje je nadaljeval v istih mukah kot prej jaz. Nato mu je uspelo premakniti velik kamen. A spustiti ga ni mogel, ostala je možnost samo potisniti ga naprej v kamrico. Če si predstavljajte biti v zelo utesnjenem prostoru, porivati kamen nad glavo, to je bilo pravo garaštvo in kasneje tudi zmagoslavno delovanje. Res težki kamen se je odvalil v kamrico in po tem kamnu je kamrica dobila ime – Kamrica težkega kamna. Nato sva z Žigom odšla na ogled nove kamrice. Simon si je navdušen ogledoval prelepo okrasje. Iz stropa so viseli prelepi, še beli kapniki. Opazovali smo lahko kapniški steber, ki se je sprijel skupaj. Spoj stebra je s prelepimi belimi kristalčki. Za stebrom pa je čudovit mali palček. Vse je čarobno okrašeno z naravno prelepo umetnostjo. Tako smo podaljšali Veternico za približno 10 metrov. Malo smo še posedeli v Cerkveni dvorani in delali plane, kam naslednjič potisnemo nos.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon Araus

Ni komentarjev:

Objavite komentar