16. januar 2018

Agrarna jama in Brezno izgubljene lučke

Slovenščina | English
10.01.2018, sreda
Peljali smo proti Menini. Tam Rafko in Bernard sistematično prečesavata planino. Našla sta že veliko zanimivih jam. Sedaj me je klical Rafko, da je v eni od njih ožina, za njo pa skrivnost. Jama leži 200 metrov na izvirom Krope, kar še dela večjo radovednost. Takoj sem poslal sms ekipi, določili smo dan in že smo hiteli do Bočne. Najprej je Rafko mislil, da pridem sam, ko pa je izvedel, da nas pride kar 4,5, se je po mojem samo počohal po glavi. Tako smo se srečali na parkirišču pri cerkvi in se že peljali naprej po cesti za Menino. Tam nekje na tej poti smo se ustavili in parkirali za rob ceste. Se oblekli in se spustili po robu navzdol.
Strmina je bila velika in kar precej mladih dreves, kjer smo se spuščali cik – cak proti dolini. Mislim, da smo bili vsi malo skeptični, ko smo sledili Rafkotu, vsaj misel, da se bomo morali vračat nazaj v hrib in nato iskati drugo pot. To bi bilo malo preveč naporno ali pa vsaj neprijetno. Ko je Rafko zagledal svoje znamenje na drevesu, smo vedeli, da stari maček ve, kam gremo. Kmalu smo zavili proti skalam, ki so se kar naenkrat dvignile iz teme. Tam smo nato preplezali nekaj podrtih dreves in pri največjem zavili v hrib ter mu sledili do izruvanih korenin. Tam še malo čez strmi rob in pokazal se je vhod v Agrarno jamo.
Zelo lep vhod, skozi katerega vstopiš v raven hodnik, po tleh je polno zemlje. Na koncu je velik prostor, kjer smo lahko stali. Tam je bilo ozko okence, ki je vodilo do manjšega brezna in pod njim je bila ožina, ki smo jo imeli namen premostiti in pokukati naprej. Prvi sem se stlačil jaz skozi okence in prišel na drugo stran. Brez pomoči tovarišev za sabo, da so mi malo dvignili noge, saj okno je bilo na višini 1,5 metra od tal in me nato potisnili skozi, ne bi šlo zlahka. Sledil mi je Uroš in nato še Simon. Tam je bilo nato 5-metrsko brezno, ki si ga lahko prosto preplezal. Takoj smo se lotili dela. Jaz sem začel gristi ožino. Simon, Uroš in Rafko so se lotili povečave okenca na vrhu brezna. Tako smo počasi napredovali in povečevali vsak svojo ožino.
Lea in Rafko pa sta razdirala vse mogočne debate. Lea si je želela skozi okno, da bi pa se zataknila, to je bila skrb večja od želja. Med kopanjem spodnje ožine je šlo dobro. Samo vsake toliko sem odkrušil večje skale, ki smo jih s trudom potegnili ven. Nato pa še zadnjo oviro smo razbili in odprl se je prehod. Simon je zlezel prvi notri. Kamrica spodaj ni bila tako prostorna, kot se je zdela iz ptičje perspektive. Tako je gledal sem in tja in naenkrat reče: »glej, železna štanga«. Začudenje je bilo večje, ko sva videla, da je ta štanga dolga 2 metra. Potem sva zaslišala Rafkota, ki je v smehu rekel, da sva našla štango, ki sta jo zgubila dva njegova prijatelja.
Ta reč je bila, ko se je izgubila, tudi povod za mali spor. Če zgodbo priredim, kot sem si jo zamislil jaz. Ko sta »Kiki« in »Riki« parkirala, sta se skregala, kdo bo nesel težko in veliko štango dol. Tako je bilo, da je moral nesti dol Riki. Ko sta se zbasala skozi okno v jami, sta se začela prepirati, kdo bo sedaj delal. Je rekel, da bo delal Kiki. Po dveh udarcih mu je smuknila v kamrico. Tako sta se zopet skregala. In nato sta odšla domov eden levo, drugi desno. In sedaj, ko smo jo našli, se bosta Riki in Kiki spet skregala, kdo jo bo nesel nazaj proti avtu. No, ko smo rešili to težko reč, je se Simon začel ukvarjati z nadaljevanjem.
Malo je odstranil kamenje in z macolo malo povečal prehod v brezno. Prepiha ni bilo močnega, tako, da se je vsa sopara zadrževala v breznu. Tako je Simon stal na vrhu brezna in poslušal kamen, ki je letel v globino. Vidljivost je bila slaba. Poslabšala pa se mu je, ko si je z roko sklatil lučko v globino. Sreča, da je pravi jamar in je imel okrog vratu rezervno. Po tem pripetljaju je dobilo brezno ime – Brezno izgubljene lučke. Brezno je bilo ozkih dimenzij, zato se je dalo po njem spuščati brez vrvi. Kmalu sem tudi jaz zlezel dol v brezno. Sila neprijetne luske in nazobčane skale so trgale kombinezon.
Ko sem priplezal dol, je že Simon bil na dnu z lučko v rokah. Jama se je tu končala s kamnitim zamaškom brez pravega prepiha. Med tem pregledovanjem dna je do vstopa v Brezno izgubljene lučke priplezal tudi Uroš. Za varovanje v zgornjem 5-metrskem breznu sta Lea in Rafko naredila zelo zanimivo improvizirano sidrišče s pomočjo izgubljene najdene štange. Ko smo si vse ogledali, smo pospravili, se pred jamo še okrepčali in tako zaključili uspešno akcijo treh klubov ali treh živali, Tirski zmaji, Črni galebi in Podlasice.

 Raziskovali smo: Rafko, Lea + 1/2, Simon, Uroš in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon

2 komentarja:

  1. Lepo si vse zapisal le da je brezno nad izvirom krope, ker pa je bila noč in zadrečko dolino še ne poznaš dobro se ti oprosti,le ime popravi.

    OdgovoriIzbriši
  2. Lepo si vse zapisal le da je brezno nad izvirom krope, ker pa je bila noč in zadrečko dolino še ne poznaš dobro se ti oprosti,le ime popravi.

    OdgovoriIzbriši