Brlog bratov Solar

Slovenščina | English
13.1.2018, sobota.

Filip je rekel, da se bo sedaj počasi vrnil v formo in začel počasi obiskovati jame. Tako sva se na hitro zmenila, da greva izmeriti eno novo za dober začetek. Ko sem prišel iz službe, sem vprašal še doma in pridružila se je še Valerija. Tako smo se odpeljali v večernem času proti Letušu in nato zavili na Dobrovlje. Med vzpenjanjem v hrib je megla na vsakem metru postajala bolj gosta. Nato smo se vozili 20 km/h in gledali, kje je pravi odcep na makadamsko cesto. Počasi smo začeli razmišljati, ali ima sploh smisel, da se peljemo naprej, kajti iskanje jame bo težavno in nevarno. Jama sicer leži v ravni liniji od koder sem mislil parkirati, zato sem rekel, da verjetno ne bo tak problem. Kmalu smo zavili iz glavne ceste na makadam in potem sem zadolžil tista dva, ki sta sedela nasproti mene, naj gledata očiten odkop zemlje. Jaz sem namreč na njuno stran bore malo videl in še zaradi zelo goste megle so po tleh hodili ptiči. Ta zemlja, ki so jo skopali tam, je služila za zasutje luknje, ki se je odprla nad travnikom malo nižje, kjer smo se mi peljali prej po cesti. Velikost luknje je bila takšna, da bi lahko pol traktorja skril notri. Preden pa bi lahko jamarji nos notri potisnili, so ljudje že zasuli v hitrosti, kot bi jim grozil sam hudič, da bo zlezel ven in jim pojedel vse, kar spravljajo na kup preden umrejo. Ta odkop smo našli, parkirali in stopili ven. Videl nisi 5 metrov od sebe.

Jamo sva našla z Rokom leta 2015 med kratkim pregledom tega terena. Tedaj sva odkrila in izmerila Maksovo odkopanko in malo nižje od nje še vhod te današnje jame. Po spominu sem vedel, da moramo samo naravnost dol med očitne skale, kjer se bo odprl vhod. Tudi levo in desno smo se dogovorili, da ne smemo. Ne bi bilo fajn, če bi zatavali v tej megli. Tako smo pobrali stvari in šli v ravni liniji dol. Drevo si videl komaj, ko si že stopil čisto do njega. Malo nižje smo naleteli na veliko razkopavanje divjih prašičev. Tako smo poslušali in se trudili gledati, da ne bi zašli slučajno med prašiče. Kmalu pa smo prišli do kamenja, kjer smo naleteli na vhod. Filip je zlezel notri za izvidnico, midva z Valerijo pa sva se lotila merjenja. Zelo optimistično sem želel še vzeti koordinate. Jama ima dva vhoda. V bistvu je spredaj veliki balvan, ki popolnoma loči vhod na dva dela. En je malo manjši, drugi malo večji. Po večjem vhodu se po riti spustiš notri, kjer imaš nato stopnjo, kjer prideš v največji prostor v tej jami. Tu imaš nato dva stranska rova, ki sta sestavljena iz podora. Valerija je medtem gledala, koliko polžjih hišic je ujetih med majhne kamnite votlinice v steni kamna. Strop je podoren, samo notri imaš nekaj večjih skal, katerim bi lahko rekel, da so stabilne stene. Od tam sem se stlačil v drugi prostor. Malo nižje sva s Filipom gledala v spodnji del tega prostora. Do njega je bil napoti eden kamen. Zraven sem imel macolo in kmalu smo kamen zlomili, kamne odmaknili. Potem se je izkazalo za optično varko, saj je ta spodnji prostor bil tako majhen, da sem v njem lahko le sedel. S tem odkopavanjem smo jamo podaljšali 2 metra. Smiselnega nadaljevanja ni bilo.

Tako smo namerili 14 metrov. Potem smo pobrali stvari in počasi šli naravnost nazaj v hrib. Megli se je pridružil še rahel sneg. Vidljivost je bila še slabša. Valerija med hojo sploh ni videla, da je stopila pod podrto drevje, kjer si je zlomila vejo na hrbet. Med zadnjim vetrolomom je tu podrlo ogromno dreves in hoja je bila kar težavna. Nato smo prišli nazaj do ceste. In izbirali, ali moramo kreniti levo ali desno. Je rekel Filip, da gre levo, jaz pa naj grem desno. Kmalu je opazil avto. Tedaj sem rekel, da smo imeli srečo, da smo našli jamo v takšnih vremenskih pogojih. Valerija je dodala, da smo imeli še večjo srečo, da nismo našli divjih prašičev. Nato smo odšli do picerije, kjer smo proslavili Filipovo vrnitev v svet podzemlja z obilno večerjo. Raziskovali smo: Filip, Valerija in jaz.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Filip