Šicen graben

Slovenščina | English
Petek, 29.12.2017

Sem že res mislil, da bo Golar zadnja jama v letu 2017, ampak je uspela še ena akcija. Odpravili smo se proti Jamski savni. Nizke temperature, ki silijo človeka, da je rajši ob peči ali pa da gre v Jamsko savno. Za cesto, po kateri dostopamo ponavadi, smo se bali, da ni prevozna, zato smo parkirali v dolini blizu gostilne. Ker teče tu mimo reka Savinja, je mraz bil v zimskem večeru še bolj občuten. Tako smo hitro pobrali stvari na hrbet. Risto je že iskal pot in zagnali smo se v strm hrib in nato v zavetje gozda. Tam smo iskali lovsko pot. Simon je nato našel pot in švignil naprej. Kmalu se je oglasil, da je najdel vhod. Spet smo lahko občudovali paro, ki se vali iz te jame. Tisti, ki so bili prvič tu, so se samo čudili temu prepihu in toploti. Tokrat smo rekli, da bomo začeli kopati v desnem kraku, kjer je nazadnje Gregi skopal do te mere, da se je pokazal rov. Pot v ta rov je ozka, še neprehodna. Tako smo se lotili najprej poglabljati luknjo, da ne bi z glavo visel v ta rov in tolkel, kar bi bilo sila neudobno.

Ker je zunaj hladno, sem jaz šel v levi krak. Čisto sem pozabil, da tu potrebujemo dve macoli. Tako sem počasi luščil kamne iz sten, ko so drugi kopali in poglabljali luknjo. Med tem, ko sem se jaz boril s kamnitimi buhtlji, je Risto za mano razširil vstop v levi krak. Tako se Simonu ni zdelo več tako ozko in si je prišel pogledati nadaljevanje. Tudi Uroš je zlezel notri, ampak gospodič bi imel strop iz trdega kamna, ne iz nekaj kamnov in zemlje. Pravi, da je zelo nestabilen ta jamarski strop. Sem rekel, da je fiksno in potem je želel, da grem noter in on bo skakal po vrhu, da pridemo resnici do dna. No, sklenili smo, da je strop varen. Delo poteka tu počasi, saj stene so preperele in vse je treba narediti na surovo moč rok in macole. Tako je, ko si ležal v desnem kraku in tolkel, si moral še čuvati, da za sabo nisi koga brcnil. Vsi smo namreč kot piščančki bili skriti pred mrazom v topli jami.

Nobenemu ni prišlo na misel, da bi zapuščal ta topli zrak in sedel v hladnem gozdu. Ko sta tako gledala Uroš in Simon ven iz jame proti glavni cesti, sta začela razglabljati, da je to pravi šicen graben. Da tu notri v času partizanov ne bi bilo hudo. Tako smo izmenično kopali in tolkli po skalah, ki so se drobile po koščkih. Samo malo manjka, da bi prišli v razširtev, ampak ena skala se ni dala. Sem mislil, da pametni popustil, tukaj pa sem se zmotil. Naslednjič še malo macole in zlezli bomo lahko v rov. Na tej akciji smo si lepo odprli pot v desnem kraku. Levi krak pa se še nadaljuje, jaz sem poskusil zlezti noter, samo se je moja praznično debela rit zataknila. En kamniti trebuh še preprečuje, da bi zlezel v rov, ki se nadaljuje v prehodnih dimenzijah.

   

Nato smo pospravili in odšli do avtov po drugi poti. Pot se je vila v čisto drugo smer, ampak na koncu je le prišel ovinek, ki nas je obrnil proti avtom. Tu smo prišli pod skale. In glej jo jamo. Pod skalami se je odpiral vhod. Nisem dolgo čakal in že sem se stlačil notri. Na začetku je ožina prehodna za mene, nato pa se spuščaš dol in prideš do rova, kjer pa je prej zagozden kamen. Skušal sem se stlačiti mimo in naprej. Ni šlo, praznična rit me je zopet ustavila. Res, te praznične kile so mi na tej akciji samo nagajale, nujno se jih moram znebiti preden pridemo spet sem. To jamo smo poimenovali Šicen graben. Malo naprej smo videli še eden rov, ki je neprehoden in notri sumimo, da ima brlog kakšna žival. Se pa ta rov nadaljuje v hrib. V dnevni svetlobi bomo boljše videli in mogoče našli še kaj zanimivega. Že sedaj je toliko zanimih stvari in prepihov, da kar vleče, kot otroke v Mežici na magnet.

Zapisal: Maks Jamksi ; Foto: Risto in Simon