02. januar 2018

Avbijev kamnolom na božični večer

Slovenščina | English
24.12.2017, nedelja.

 Že dolgo je odkar sva bila z Avbijem v jami. Nazadnje sva bila skupaj v Dihalniku Keramika, kjer sva po koncu akcije ugotovila, da je prehoden sifon v Maroltovo jamo. Nato je bilo poletje za mene bolj mrtvo in meseci so leteli naprej. V tem času Avbi z ekipo ni spal. Odkopali so vhod v Lenartov pihalnik, nato pa 5 metrov stran še kar Lenartov sesalnik. Najprej sva mislila, da bi šla v jamo, ampak tisti dan je bilo vreme kislo. Dež je padal, zato sva rekla z Leo, da greva samo na obisk in pogledati vhode. Ker se dolgo nismo videli, smo v kuhinji užgali dolgo debato. Večina seveda o jamah. Potem pa smo rekli, da gremo na hrib. Oče od Avbija nas je malo skeptično gledal, kajti vreme se je poslabšalo. Smo rekli, da gremo samo do vhoda in ga pomirili. Ko smo se spuščali z avtom do hiše, kjer se parkira, da greš do jame, je bilo nekaj ledu na cesti. Moram napisati, da je hiša pod hribom in je cesta kar strma. Ampak dobro, za tisti led smo rekli, ga bomo že preživeli.
Dež je še vedno padal in do jame smo že bili mokri ko miši. Tam sva videla res vztrajen projekt. Lenartov pihalnik in Lenartov sesalnik sta bila prej mali luknjici, od koder je toplo pihalo. To je dalo motivacijo, da so skopali in odprli sta se brezni, ki se na koncu združita. Na koncu sta dva sifona - odtočni in pritočni. Sva rekla, da kapo dol, da najdeš vhod v jamo nad svojo hišo in še to lep sistem. Malo je takih carjev. Iz neba pa med tem ni več padel dež, ampak sneg, česar pod zavetjem dreves nismo opazili. Ko smo se po pol ure ogleda vhoda vrnili do hiše, smo videli, da je vrglo že 10 cm snega. Hitro v avto in na hrib. Prvič in drugič avto ni zdrl gor. Skoraj je bilo že malo panike. Nato sta Lea in Avbi tiščala avto, jaz pa sem ga cukal sem in tja in iskal malo makadama za kolesa. Komaj komaj sem zvozil. Sneg je pa naletaval, ko bi se nekomu žakelj z moko strgal. Po mali drami smo prišli do glavne ceste. Snežilo pa je tako močno, da smo se v dolino peljali 20 km/h. Vidljivost nula, cesta zasnežena. Oče od Avbija je že trikrat klical. No, take spremembe res nismo pričakovali, da bi v pol ure zasnežilo cesto in če bi še 5 min dlje bili pri vhodu, bi že rabili traktor, si tudi nismo mislili.
Naslednjič pa sva šla v akcijo v nedeljo. Je rekel, da mi bo pokazal drugo delovišče, kjer se sedaj trudi z ekipo. Po 10. akcijah v tem dihalniku se je že naredilo ogromno. Cel dihalnik je sestavljen iz kamnov. Prepih se lepo čuti, ampak stene še tu notri ni, vse je sestavljeno iz kamna in zemlje. Najprej sva razbila skalo, ki je na dnu ovirala napredovanje. Nato se je že med kamni videlo, kje bi lahko sledil. Ampak mene so motile skale nad glavo, ki so štrlele iz zemlje. Ko sva preklala na pol spodnjo, je se zgornja začela zibati. In tudi iz strani se je posula tako, da sva veliko materiala spravila ven, da sva zgornjo skalo lahko boljše videla, kako stoji. Med tem sva naletela še na veliko lusko, ki sva jo potegnila ven. Potem je Avbi še tiščal glavo naprej in želel videti nadaljevanje, ki sem ga med premikanjem tiste luske zasul. Ampak tista skala, čeprav je še lepo naslonjena, ne daje več dobrega občutka. Tako sva rekla, da naslednjič morama spraviti ta kamen ven. Kar pa bo dela za celovečerno akcijo. Po koncu pa sva na ognju, ki ga je zakuril že prej, spekla hrenovke. Zanimiva jama se bo odprla, se že vidi po kamninah, saj vsi kamni so iz laporja ali neke podobne kamnine.
Zapisal: Maks Jamski; Foto: Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objavite komentar