Brezno dobroveljskega Aleksandra Velikega

03.04.2021, sobota

Naš večni pustolovec Zlatko, ki zelo pogosto vandra po naših hribih, sedaj v polnem zamahu raziskuje Dobrovlje. Ko je poklical, da je opazil nekaj zanimivih vhodov, se je hitro sprožil poziv našim članom. Tako smo v soboto sestavili udarno skupino raziskovalcev nekoristnega sveta. Zlatko, stari maček za luknje je bil na čelu in zadaj smo sledili mladci: Žiga, Teja in jaz.

Brezno dobroveljskega Aleksandra Velikega

Najprej smo se oglasili pri prijaznem kmetu Aleksandru, ki nas je popeljal po bližnjici do prve jame. No, treba je napisati, da smo mu sledili z navadnim osebnim vozilom, on pa se je peljal s terenskim vozilom. Z nekaj znanja in s pomočjo Zlatkota, ki je gledal in ocenjeval kamne in kako naj manevriramo med njimi, smo srečno prišli na cilj. Tam smo prišli do brezna, ki so ga domačini zaradi varnosti zaprli z večjimi skalami. Aleksander je ponudil, da bi kamne izvlekel ven s traktorjem. A ko je videl Žiga, kako je začel lomiti skale na pol, je sprevidel, da je jamarska surova moč dovolj učinkovita. Skupaj smo dorekli še ime brezna. Dobil ga je po Aleksandru Velikemu, ampak ne tistem makedonskem, temveč našem, dobroveljskem možakarju.

Med čiščenjem vhoda je pod mahom na skali Žiga opazil zelo zanimivo letnico 1947 z rimsko IV (4). Kaj to pomeni, nam je še vedno zavito v tančico skrivnosti. Mogoče pa Zlatko pri svojem raziskovanju naleti še kdaj na kakšno brezno s podobno oznako. Nato se je vhod v brezno dovolj razširil in Žiga je smuknil v notranjost jame. S Tejo sva pripravila merilno opremo in že sva mu sledila. Notri so nas pričakali stari čevlji. Ugotavljamo, da vedno, kadar je jama znana domačinom, v njej najdemo stare čevlje.

V jami smo se sprehodili po dveh dvoranah. Za te dvorane nam je povedal že Aleksander, saj so v jami že nekateri domačini bili, preden so jo pokrili z skalami. Jama premore tudi nekaj lepega jamskega okrasja. Nadaljevanja v jami nismo opazili, niti kakšnega prepiha. S Tejo sva merila, Žiga pa je fotografsko ovekovečil jamo. Namerili smo 28 metrov in 7 metrov globine. Nato smo pospravili in se odpeljali do jamarke Marte, ki živi v bližini tega brezna, ki smo ga raziskovali. Ker je ni bilo doma, smo se odpeljali naprej.

Brezno 1 pri Kecejevi jami

Zlatko nam je želel pokazati še nekaj vhodov. Ko smo prišli do izhodišča naše poti, so iz ene strani prihajali do Dobroveljske planote črni oblaki, ki so z grmenjem grozili, da nas bo ujela nevihta. Kljub grožnjam oblaki niso bili dovolj strašni, da bi prestrašili jamarje. S hitrim korakom smo se zapodili iz travnika v gozd, kjer bo vsaj malo zavetja, če bi kaj padlo z neba. A namesto dežja se je usula nekakšna babja jeza. 

 

Kmalu je bilo vse belo okoli nas. Jaz sem hitro zlezel v jamo, sledila je Teja in pričela sva z merjenjem. Ko sva prišla iz jame, se je ta čudna nevihta že končala.

Odšli smo v sosednjo vrtačo, kjer smo že bili malo utrujeni, ampak kljub temu smo se spustili še v tretjo današnjo jamo, ki preseneti z 8 metrov globokim breznom, ki je polno lepega jamskega okrasja. S Tejo sva jo izmerila in Žiga je zopet bil v vlogi fotografa. Ker pa nam je krulilo po želodcih, se nismo preveč obotavljali z raziskovalnim delom.

Brezno 3 pri Kecejevi jami

Ko smo prišli v dolino, smo ugotovili, da sta zadnji dve jami že registrirani, namreč gre za Brezno 1 in 3 pri Kecejevi jami. Ampak, ker smo želeli tudi ti dve jami najti, smo bili zelo veseli, da jih je Zlatko že našel in tako olajšal iskanje. Sedaj pa že z veseljem pričakujemo, da se Zlatko zopet odpravi v iskalno akcijo in nas preseneti z novimi odkritji.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Zlatko, Žiga in Maks Jamski