Nedelja, 9. april 2017
V nedeljo se je razvijal lep dan in je bil kot naročen za trening vrvne tehnike. Datum izpita se nam hitro približuje in treba je izpiliti znanje, da ne bo zatikanja. Tako se je zjutraj opremil poligon in se pililo znanje opremljanja, ki je osnova za obisk vertikalnih jam. Ko so vrvi visele iz stene kot špageti, smo se porazdelili in se na te špagete obesili kot salame ter trenirali snemanje poškodovanca. Snemanje poškodovanca ponavadi predstavlja največji problem, dokler ne usvojiš na prvi pogled zapletenega poteka manevra.
Nato se je zraven naredil še poligon s prečko in tistim, ki so bolj na novo, se je malo grenilo življenje s to jamarsko oviro, ki jo srečamo v jami. Tako smo mrgoleli sem in tja, eni spraševali, drugi odgovorjali, eni garali, drugi opazovali. Tako smo se pregrevali na soncu, ki je vsako uro bolj povečalo svojo moč. Hvala vsem, ki so pomagali pri učenju!
Bor, Jerica in Rok P. pa so se hladili v Breznu presenečenj. Zjutraj sva se z Jerico odpeljala do vhoda, kjer sva počakala Bora in Roka, ki sta mislila, da se srečamo na Vranskem. Ampak sta hitro našla tistih nekaj odcepov do vhoda v jamo. Tam sem jim dal opremo in jih počakal, da so se opremili, se poslovil in odhitel nazaj na trening.
Lani jeseni so se pustili štriki pred breznom, ki je bilo ocenjeno na 25 metrov globine. Tu so se sedaj spustili in kasneje jih je čakalo še kratko brezno. Nato so se ustavili pred velikim breznom – 40 metrov globine, kolikor so ocenili. Tu je zmanjkalo štrika in tako so se odpravili na površje ob normalni večerni uri. Sedaj se že pripravljamo za naslednji obisk, kajti nihče točno ne ve, kje se nahajamo v jami in želimo to preveriti. Tako, da se nadaljuje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar