Petek, 31.3.2017
Sonce, topli dan, pomanjkanje dežja in čas so nas pripeljali v Sodnek, kjer se v takih pogojih da odlično raziskovati. Najprej sem poklical Filipa in Žiga, kako je, če gremo v Sodnek. Filip je obisk na žalost moral odpovedati, ker je šel po konje, s katerimi bo lahko nosil opremo na Vodotočnik. Žiga pa je rekel, da samo še v šoli se mora do konca pogovoriti in pride. Tako smo se zmenili za popoldne in pridružil se je še Rok. Vreme je bilo fantastično. Razdelili smo se v dve skupini. Midva z Leo sva šla v Jezerce nad Sodnekom - novo jamo, ki smo jo našli na prejšnji akciji.
Ko smo jo takrat odkopali, je najprej notri šel Žiga in med pregledom jame našel školjki podobno lupino. Ker ni bil prepričan, ali je ta za noht velika lupina res školjka ali ne, jo je nesel na analizo. Z učiteljico biologije sta naredila tri teste in potrdila, da je snov bila lupina od školjke. Tako smo našli v tej jami, kjer so že ribe, tudi lupino školjke. Sedaj bi morali najti še kakšni primerek. Midva z Leo sva med merjenjem malo opazovala po školjkah. No, bolj je Lea gledala, saj jama ni tako zelo prostorna.
Vhod je v spodmolu med kamenjem, kjer vstopiš v ozko špranjo, po kateri se spustiš do vode. Pri vodi se strop čisto malo dvigne, tako da čepiš v vodi. Če pogledaš proti vhodu, vidiš, da je vse zatrpano z kamenjem. Notri je lepo majhno jezerce, v katerem plavajo ribe. Lea se je po vseh štirih splazila do konca in opazila ozek rov, ki nima prepiha in po 4 metrih zavije za ovinek. Ker je sila lepa jama tudi nekam neudobna, sem se jaz splazil ven. Lea si je vzela čas še za slikanje in iskanje školjke, ko sem jaz šel do Sodneka.
Tu sta Žiga in Rok lepo napredovala po razpoki v osrčje jame. Med delom nas je prišel pozdraviti bližnji kmet. Ko so še bili otroci, so na vhodnem delu v jamo že prišli vse do razpoke, kjer se začne ozka pot. Ampak sedaj se je vhod baje že skrčil in skale nagnile, je rekel, ko je stopil bližje in pomeril svoje zdajšnje telo in se spominjal svojih otroških let. Povedal nam je veliko zanimivih zgodb. Naj bi bila malo nižje od vhoda Sodnek žaga, ki pa od nje ni ostalo več vidnih ostankov. Da je vode bilo včasih več, da sedaj ponavadi teče manj vode iz jame. Presenetilo ga je, da je v jami dosti rib, kajti v potoku jih je malo videti. Včasih jih je bilo več, se spominja. Tudi ob bližnji kmetiji se nahaja eden spodmol, ki pa ne vodi nikamor in je le majhen spodmol, ki ga uporabljajo kot klet. Povedal nam je tudi o bližnji jami, ki se ji reče Palčkova jama in je pravi biser v Žlaboru. Te jame se tudi jaz spominjam, kajti, ko sem živel v Nazarjah, smo jo kot mulci velikokrat obiskali.
Nato smo mi delo uspešno nadaljevali in prišli do ovinka, kjer se jama razširi. Ker pa bi za nadaljevanje morali do pasu v vodo, smo to pustili za naslednjo akcijo. Na koncu je kmet še enkrat prišel in se pozanimal, če smo in za koliko smo napredovali. Pohvalil je naše delo. Tudi Goran je prišel preveriti, če se že da v jamo s čolnom. Za zaključek smo pomalicali še rojstnodnevno torto in odšli, kajti sonce se je že zgubljalo za hribe in zgubljalo moč toplote.
Raziskovali in jamarili smo: Rok Kvas, Lea Pavrič, Žiga Solar, Goran Stojanović in jaz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar