19 oktober 2020

Našli Kosobrinov rov

15.10.2020, četrtek

Kokarska zijalka

Deževen dan se je napravil in mi smo imeli plan, da gremo v jamo. Vsa naša trenutna delovišča so izpostavljena padavinam ali pa imajo dostop oddaljen od parkirišča. Dež pa ni in ni hotel ponehati. Tako smo si rekli, da gremo v Kokarsko zijalko, ki je blizu ceste in bomo hitro smuknili v njo. Popoldan smo se že peljali v Kokarje Žiga, Teja in jaz.

Nadaljevanje v Kosobrinovem rovu

Parkirali smo tik ob vhodu v jamo, ki pa zaradi zaraščenosti sploh ni viden. Ko smo prispeli v vhodno votlino, smo najprej šli pogledat kamin, kjer je nazadnje, ko smo bili tu, zelo pihalo. Ko sem splezal kamin, sem po rovu prišel do dvoranice. Skozi luknjo na drugem vhodu v to dvoranico pa je že posvetil Žiga. Sedaj smo ugotovili vzrok prepiha, ki ga je povzročala ta krožna pot.

Ker na načrtu nekaterih stvari ni označenih, sva s Tejo pričela s ponovnim merjenjem jame. Jama je bila suha, tako da je bilo prav prijetno delo z merjenjem. Med samim merjenjem smo obujali stare jamarske prigode. Čas je hitro tekel in sonce je počasi zapuščalo dan. Zaradi mraka je vhodni del, ki je poraščen z bršljanom, dajal res filmski pridih.

Sama zijalka je včasih služila kot gospodarni objekt. To se še vidi na prvem načrtu, ki je bil narisan 1977. Na njem se vidi, kje so bila zložena drva, voz in ostale stvari, ki so morale biti na suhem. Sedaj je po tleh ostalo še nekaj smeti, nekaj pa so že enkrat prej očistili. Pred vhodom v zijalko izvira voda, ki je sedaj imela kar močan pretok. Nazadnje, ko smo bili tukaj, si lahko pri izviru videl del rova, ki pa je bil sedaj zalit.

Vhod v Kosobrinov rov

Ko smo premerili celo zijalko, smo šli pogledat še za eno novo jamo. Sledili smo strmim stenam in gledali v strmino, če bomo kje opazili luknjo. Ta luknja se vidi iz bližnje hiše, pri kateri smo med pogovorom z gospo odkrili, da se ob Kokarski zijalki najde še jam. V temi, mokroti in zaraščeni brežini smo s težavo iskali luknjo. Nakar je Žiga splezal do nečesa črnega, kar je izstopalo od ostalega in že je rekel, da je našel vhod. Jaz sem se vrnil nazaj, ker sem splezal previsoko in s Tejo sva previdno po mokrem in podrtih drevesih splezala do vhoda v jamo. Žiga sva slišala iz jame, ko je kričal, da je našel Kosobrinov prostor.

Ko sva zlezla po ozkem začetnem delu rova do kamre, je Žiga kazal na star lavor, ostanek dežnika. Rekel je, da je tu včasih bil Kosobrin. Sama jama se nadaljuje skozi rov, ki ima na začetku obliko črke S. Za njim je rov, ki je širok, a ima dno zatrpano z blatom. Žiga, ki je največji, je s težavo opravil izvidnico, saj njegove dolge noge niso preveč v pomoč v zavitih meandrih. Do avtov smo prišli mokri kot miši, ampak veseli, da nam je uspelo pogledati in izmeriti Kokarsko zijalko in izmeriti še eno novo jamo, ki pa so jo pred jamarji že obiskovali lokalni ljudje, mogoče pa res tudi sam Kosobrin.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objavite komentar