Vhod v Zadnikovo brezno sta 17. oktobra 1991 leta pri terenskem ogledu dela planote pod Poljskimi devicami odkrila jamarja Ivo Zadnik in Slavko Hostnik. Na dan odkritja sta jamo pregledala do globine 70 m. 26. oktobra 1991 sta Ivo in Slavko z novo količino vrvi in pripadajočo opremo jamo raziskala do globine 170 m. Namesto, da bi bilo jame konec, so postajali prostori vse večji in daljši (globlji). Po jami je bilo čutiti dokaj izrazit prepih, ki je vlival upanje na večje globine. Komaj so dočakali konec zime in se že 31. maja 1992 znova podali v Zadnikovo brezno (ime je jama dobila po enem od najditeljev). Tokrat so zaradi tovorjenja novih vrvi in opreme do jame sestavili močnejšo ekipo. Poleg Iva in Slavka sta se akcije udeležila še Mirko Močnik in Andrej Blažič. Ekipa je do znane globine 170 m spravila opremo ter nazaj grede bolj optimalno prerazporedila vrvi po jami, ter jo izmerila. 6. junija sta Ivo in Slavko vnovič sama nadaljvala raziskave od globine 170 m naprej. Dosegla sta globino 270 m. 25. junija 1992 so jamarji v Zadnikovem breznu izvedli že tretjo akcijo v letu 1992. Sodelovali so Ivo, Slavko in Andrej. Ekipa je prodrla že do globine 360 m, akcija pa je trajala devet ur. Nazaj grede so nove dele jame izmerili Naslednja akcija je bila zasnovana širše in s ciljem prodreti čim bolj globoko. Trajala je dva dni od 31. julija do 1. avgusta 1992. Udeleženca sta bila spet le Ivo in Slavko. Zavedala sta se, da bo tokratna akcija zelo naporna, zato sta po 2 urnem vzponu do jame počivala do večera. Ob 18.30 h sta se odpravila v jamo in dosegla globino 430 m. Spet sta bila v akciji Ivo in Slavko 19 in 20 septembra. Na globini 444 m sta naletela na zelo globoko stopnjo, sodeč po metu kamna. Pozneje se je izkazalo, da je globoka 190 m. V jašek sta vrgla 60 m dolgo vrv, po kateri se je spustil Ivo. Dna seveda ni dosegel, zato pa je z globino okoli 500 m dosegel globinski rekord Štajerske regije. Akcija je trajala od 16.15 h do 6.30 h naslednjega dne. 28. in 29. novembra 1992 so topolški jamarji izvedli novo akcijo v Zadnikovo brezno. Mudilo se jim je, saj je v gorah zima že trkala na vrata in ko enkrat tam zapade sneg, je raziskovanj v jamah konec. Razvedelo se je tudi,da velenjski jamarji blizu Zadnikovega brezna raziskujejo neko jamo, v kateri so prodrli že preko 500 m globoko. To je bila dodatna motivacija za čimprejšnjo raziskavo. Andrej, Natalija, dejan, Ivo in Slavko so bili toratna sodelujoča ekipa. Prvi trije so do jame pritovorili večino opreme, vključno z novim 200 m dolgim svežnjem vrvi. Ivo in Slavko pa sta bila kot ponavadi, predvidela za jamo. Nadaljevala sta na koti 444 m, kjer se je pričenjal Slavkov prepad. Vanj sta napeljala 200 m dolgo vrv. Ivo se je spustil v prepad in po 190 m pristal v poševni dvorani dimenzij 50 x 25 m. Na spodnjem delu dvorane je zasledil potoček, ki je izginjal v neprehodni špranji. Z meritvami je bila določena kota najnižjega dela dvorane in sicer 682 m, kar je bil za tiste čase sijajen dosežek. Ko je Ivo zapustil dvorano in pričel plezati proti 190 m oddaljenemi Slavku, so uro pozneje v taisto dvorano skozi Ledeno devico prodrli velenjski jamarji.
V Zadnikovem brezno je še sedaj v tem času veliko vprašajev. Omogoča lepe raziskave tudi sedaj. Slavko nas pošilja, da si brezno večkrat pogledamo, saj nekje je rov, ki ima strašen prepih in za njim vzporedno 30-metrsko brezno. Mogoče pa sedaj, ko je ta teren zopet brez raziskovalcev si jamo večkrat ogledamo. In še prah preženemo iz jamarskega bivaka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar